Računi brez Erjavca

Pričakovati je, da si bo Erjavec za preživetje zagotovil podporo stranke in poslanske skupine.

Objavljeno
20. avgust 2015 21.34
tlo*Erjavec
Zoran Potič, notranja politika
Zoran Potič, notranja politika
Po zapletih zaradi arbitraže med Slovenijo in Hrvaško je vse bolj jasno, da bo osrednja zgodba po koncu počitnic predsednik Desusa in zunanji minister Karl Erjavec, in ne krpanje proračuna.

Padec priljubljenosti v anketah, napovedi o vložitvi interpelacije, nejasna usoda arbitražnega postopka in občutek, da se diplomatska mreža Slovenije sesuva pod težo ugotovitev nadzora o poslovanju nekaterih vodij diplomatsko-konzularnih predstavništev, zaradi česar je celo predsednik republike Borut Pahor zadržal podpis večjega števila imenovanj novih veleposlanikov (kar se do zdaj še ni zgodilo), so razlogi, ki bi morali skrbeti Erjavca. Pa ne zgolj le njega, ampak tudi in predvsem predsednika vlade Mira Cerarja.

Zato ne preseneča, da so se v kuloarjih slovenske politike že začeli preigravati različni scenariji. Kakšen bo razplet vsega skupaj, je nemogoče napovedati, vendar kot opozarjajo dolgoletni opazovalci, se lahko zgodi prav vse – v razponu od padca vlade do tega, da se po hudem grmenju ne zgodi prav nič.

Da so zadeve resne, priča tudi zlovešči molk Karla Erjavca. Kot eden izmed politikov z najdaljšim stažem v tem poslu, je začutil, da se mora umakniti za zidovje molka, čeprav mu je tudi premier dovolj jasno namignil, naj o arbitraži govori malo ali skoraj nič. Za Erjavca je sicer značilno, da se, ko postane vroče, umakne in skoraj ne komunicira z javnostjo.

Glasovi, da se mora Erjavec umakniti, postajajo v teh dneh vse glasnejši, tudi medijski pritisk se stopnjuje, ko se bodo politiki vrnili v svoje desno-leve okope, se bo začelo zares. Nekateri bodo Erjavčevo glavo zahtevali, ker da je s predolgim jezikom načel arbitražno zgodbo. Drugi se mu bodo, ker je postal politično šibek, hoteli preprosto maščevati za vse pretekle besede in dejanja, tretji se ga bodo želeli znebiti, ker menijo, da je s svojo politiko branjenja interesov upokojencev povzročil že preveč škode javnofinančnemu položaju države, četrti pa mu bodo očitali, da je zapeljal slovensko zunanjo politiko preveč proti vzhodu in premalo v zavetje evroatlantskega dežnika.

Kaj namerava storiti Karl Erjavec, ne vemo. Je pa jasno, da je kljub slabemu položaju navzven, še vedno politično močan, in to bo poskušal izkoristiti. Za seboj ima enajst poslanskih glasov, od katerih je odvisna stabilnost vlade. Zato lahko pričakujemo, da si bo Erjavec v prvem koraku zagotovil podporo stranke in poslanske skupine. Če bo to dosegel, bo skoraj nedotakljiv. Razen če bo premier zaradi vse večjega pritiska ocenil, da je vztrajanje pri šibkem ministru, postalo preveč obremenjajoče za celotno vlado. A Cerar do zdaj ni kazal nikakršnih znakov, da se je pripravljen odreči ključnemu koalicijskemu partnerju. Do določene mere bi mu »šibek« Erjavc lahko celo koristil v pogajanjih o uveljavljanju finančnih interesov upokojenske stranke. Argument proti zamenjavi Erjavca pa bi lahko tudi bil, da si neka suverena država ne more dovoliti zamenjave ministra zaradi ravnanj sosednje države, v tem primeru Hrvaške. Zato, če postavimo vse argumente na mizo, bi, če bi obstajala politična stavnica, za zdaj (!) bilo varneje staviti na obstanek Erjavca v Mladiki.