Rakete za slone

Islamska država je politični problem, ki ga ni mogoče reševati z bombami.

Objavljeno
24. september 2014 22.32
SYRIA-CRISIS/TURKEY-KURDS-UNHCR
Branko Soban, zunanja politika
Branko Soban, zunanja politika
George Orwell se je med službo v (takrat britanski) Burmi nekega dne znašel pred hudo dilemo. Po naselju, kjer je služil imperiju, ki ga je sicer ostro kritiziral, je divjal slon. Pod seboj je poteptal mladeniča in povsem razdejal tržnico. In ker je samo on imel dovoljenje za puško za slone, so vaščani zahtevali, naj ponorelega slona ubije. Mladi Orwell je bil proti, a je moral popustiti. Pozneje je priznal, da je slona ustrelil samo zato, da v očeh vaščanov ne bi izpadel kot strahopetec in čudak.

V na las podobnih zagatah je bil v prejšnjih dneh tudi ameriški predsednik Barack Obama. Pred vstopom v visoko politiko je odločno nasprotoval vojaškim avanturam. Bil je tudi proti vojni v Iraku. Toda ko so vojščaki Islamske države Iraka in Sirije (Isis) kot sloni začeli lomastiti po Bližnjem vzhodu in podirati meje, se je sam znašel pred Orwellovo dilemo. In da ne bi v očeh svetovne javnosti izpadel kot nesposobnež in bedak, je moral ukrepati. To je od njega ne nazadnje zahtevala tudi logika imperija, ki mu služi. In tako je posegel po raketah za slone.

Ta nova ameriška vojna na Bližnjem vzhodu je v bistvu zgolj nadaljevanje starega spopada za Irak, ki se vleče že skoraj četrt stoletja. Od prve zalivske vojne leta 1991. Američani so se ujeli v začarani krog, iz katerega ne najdejo več izhoda. Napad na džihadiste Islamske države je zato še ena velika napaka ameriške politike. Isis je politični problem, ki ga nikakor ni mogoče reševati z bombami. Američani namreč tolčejo po detetu, ki so ga s svojo iraško politiko v bistvu sami ustvarili.

Sunitska vstaja in posledično nastanek Islamske države sta se zgodila zaradi popolnoma zgrešenih potez po padcu Sadama Huseina. Proces debaasizacije se je zelo hitro sprevrgel v desunizacijo Iraka. V brutalen obračun šiitske večine s sunitsko manjšino, ki je bila povsem izločena iz procesa odločanja. Glavni ideolog takšne segregacijske politike je bil prejšnji premier Nuri al Maliki. Toda tudi njegov naslednik Hajder al Abadi ne bo bistveno mehkejši, saj je v njegovi vladi še več šiitov, kot jih je bilo v prejšnjem kabinetu.

Okupacija je bila torej neposreden vzrok za državljansko vojno v Iraku. Zaradi več nepremišljenih potez, ki so jih videli vsi, le Američani in njihovi voljni zavezniki ne, med katerimi je, kdo ve zakaj, vedno tudi Slovenija, se ta strateško pomembni del sveta grozeče utaplja v krizah in konfliktih. To v knjigi The Politics of Chaos in the Middle East zelo lepo pove francoski poznavalec islama Olivier Roy. Američani so namreč z vojno v Iraku popolnoma porušili mejo med sunitskim in šiitskim svetom, ki je tod trdno stala več stoletij. Vse od zuhabskega sporazuma iz leta 1639, bolj znanega kot mir iz Kasr Širina. Toda kaos ni samo v Iraku in Siriji. Zdaj vlada tudi v Libiji, Jemnu, Somaliji, Sudanu, Gazi ...

Dejstvo je, da Američani na Bližnjem vzhodu že dolgo niso več rešitev, ampak (največji) del problema. Bližnjega vzhoda namreč ni mogoče spreminjati od zunaj. To je mogoče storiti le s sodelovanjem vseh igralcev v regiji. Ne nazadnje tudi z Islamsko državo. Njeni zločini so resda strašni, toda še strašnejši so tisti, ki jih je ameriška koalicija voljnih tod počela celo v imenu demokracije.