Ranljivi talci revščine

Nedopustno je, da so poleg starejših od 75 let in dolgotrajno brezposelnih najbolj ogroženi otroci.

Objavljeno
15. september 2015 17.49
TOPSHOTS-SPAIN-CLIMATE-WEATHER-HEAT
Helena Kocmur, notranja politika
Helena Kocmur, notranja politika
Po mnenju ministrice za delo, družino in socialne zadeve Anje Kopač Mrak dejstvo, da se stopnja tveganja revščine letos ni povečala, ni slab podatek. Še bolj bo zadovoljna, pravi, ko se bo začela zmanjševati, vendar pa bo to prišlo z zamikom. Gospodarska rast se najprej pozna na trgu dela in žal šele pozneje tudi v stopnji tveganja revščine. »Z zamikom se bodo pozitivni podatki, ki jih beležimo v gospodarstvu, odrazili tudi na delovni aktivnosti in prejemkih ljudi,« obljublja ministrica.

A pretiran optimizem je odveč. Povprečne julijske plače so od junijskih višje za 0,1 odstotka, brezposelnost se je od maja do junija zmanjšala za 0,3 odstotka. Za boljšo predstavo: delo ima 2140 ljudi več, a na zavodih je bilo avgusta še prijavljenih 107.935 ljudi. Pod pragom revščine je lani živelo 290.000 ljudi, 410.000 jih je bilo na pragu socialne izključenosti. Izgovor ministrice, da trenutna gospodarska rast še ni pokazala učinka, ne zmanjša osti ključnega pravila: recesije in konjunkture se v državah, kjer veljajo zakoni tržnega (zlasti neoliberalnega) kapitalizma, menjavajo vsakih nekaj let. Že zdaj, ko smo gospodarsko komaj zadihali, nas opozarjajo, da lahko kaj hitro spet potonemo. Se bo takrat revščina spet poglobila, ali bomo uvedli takšne socialne mehanizme, ki bodo za najbolj ranljive skupine ljudi poskrbeli v največji blaginji in najhujši krizi? Tako kot avtomobilski amortizerji preprečijo, da bi med vožnjo po luknjasti cesti čutili vsak udarec. Ali bomo za vsak primer še naprej varčevali, predvsem pri socialnih in zdravstvenih storitvah?

Podatki dobrodelnih organizacij, ki krpajo vrzeli socialne politike, pričajo, da je pri nas lačnih čedalje več ljudi, tudi takšnih, ki domov prinesejo plačo. Rdeči križ samo v Ljubljani, kjer je največji distribucijski center za hrano, na dan razdeli po 150 paketov, ob sredah, ko delajo ves dan, pa tudi 300 ali 350 paketov. Ta številka se ne zmanjšuje, je opozorila Nataša Pirc Musar, predsednica RK. Med prosilci hrane je vse več zaposlenih, ki z minimalno plačo ne morejo preživeti. »To je grozljivo,« pravi Musarjeva. Pogosto pridejo v večernih urah ali pa prosijo, da bi jim hrano prinesli domov. Ker jih je sram, da bi jih kdo videl.

Nedopustno je, da so v tej zgodbi poleg starejših od 75 let in dolgotrajno brezposelnih najbolj ogroženi otroci, na katere ima dolgotrajna revščina najbolj uničujoč vpliv. Škodo, ki jo odraščajočim povzroči pomanjkanje najbolj osnovnih življenjskih potrebščin, če o kulturnih in drugih »luksuznih« dobrinah niti ne govorimo, je najtežje popraviti. In prav oni so naš največji kapital, to vemo menda vsi. Če se najbogatejši že tako zelo otepajo univerzalnega temeljnega dohodka, pravi sociolog Srečo Dragoš, naj vsaj poskrbijo, da naši najmlajši in najstarejši ne bodo živeli v revščini. Dovolj bogati smo, da bi imeli brezplačne vrtce in prehrano v šolah, štipendije za vse in socialno podporo za revne upokojence, ki ne morejo preživeti s 500 evri, pravi. Le denar je treba prerazporediti.