Rast in misija nemogoče

Reforme, tudi tiste, ki jih priporoča IMF, bodo pač morale počakati na prihodnjo vlado in koalicijo.

Objavljeno
29. marec 2017 17.48
imo*VARCEVANJE
Miha Jenko
Miha Jenko

Analitiki IMF, Mednarodnega denarnega sklada, so nam zdaj res krepko, z 1,8 na tri odstotke, zvišali napoved letošnje gospodarske rasti in s tem verjetno najbolj razveselili našo vladajočo politično elito, ki si to že pripenja med svoje zasluge in predvolilne dosežke.

Do decimalke enako rast so nam sicer prejšnji mesec napovedali tudi v evropski komisiji in v kratkem bo znana tudi nova, pomladanska napoved Umarja, ki bo zanesljivo prav tako potrjevala, da Slovenija že četrto leto zapored gospodarsko raste.

Ob izpolnitvi napovedi bomo letos tako končno dosegli realno raven BDP iz predkriznega obdobja, kar je makroekonomski dosežek, ki vzbuja mešana čustva. Olajšanju, da se bliža konec izgubljenega desetleja, se pridružuje vprašanje, zakaj šele letos nadaljujemo pot s točke razvoja, kjer smo bili že davnega leta 2008.

Vzrokov za naše zdajšnje gospodarsko okrevanje je več in vsaj nekateri od njih (poceni denar, nafta in surovine itd.) bodo kmalu splahneli, pa tudi zunanja konjunktura ne bo trajala večno. Zato je zdaj skrajni čas za premislek, kako naprej, kako postaviti sistem, s katerim bomo vzdržno rasli in hkrati tudi lažje ublažili šoke prihodnjih kriz, ki se bodo nekoč zagotovo spet zgodile.

Razprave o petih evropskih scenarijih, pomembne volitve, trumponomika, brexit, populizem in protekcionizem, obrestna politika ECB in pospešena globalizacija in digitalizacija, so zunanje okoliščine, ki bodo letos določale razmere na globalnem gospodarskem igrišču, kjer nastopajo naši izvozniki, tisti del gospodarstva, ki ustvarja dve tretjini slovenskega BDP. Nujen pa je pogled še dlje naprej, saj pač sodimo med države z najslabšo demografsko sliko na dolgi rok.

Da bo Slovenija kos vsem tem izzivom potrebuje prilagoditve in reforme. Vsaj deloma tudi tiste, ki nam jih je tokrat, ob koncu dvotedenske misije, znova serviral IMF. Kot je pričakovati od inštitucije, ki nadaljuje tradicijo washingtonskega konsenza, nas poziva k hitrejši in temeljitejši privatizaciji državnih podjetij in bank, vključno z državno srebrnino, NLB in Telekomom. A da bi se karkoli takega ali kaj drugega reformskega zgodilo v predvolilnem letu, ko koalicija ne zmore več sestaviti niti popolne nadzorniške ekipe v SDH, ki upravlja z državnim premoženjem, je seveda politična »misija nemogoče«.

Podobna velja tudi za poglobitev poglobitev pokojninske reforme ali pa reformo trga dela. Tudi predlagani nepremičninski davek, kjer nam IMF predlaga spremembe po vzoru Avstrije in drugih bližnjih držav OECD, ali pa davčna reforma, kot si jo želi gospodarstvo, bosta morala počakati na prihodnjo vlado (in koalicijo). 

»Reformski« domet treh vladnih partneric tako zdaj seže kvečjemu do dogovora o vsaj zasilni uskladitvi političnih interesov pri zdravstveni reformi in demografskem skladu.To pa je verjetno tudi vse. Sicer pa bo največja politična preizkušnja in evidenca opravljenih strukturnih reform na vrsti jeseni, ob pripravi državnega proračuna 2018.

Za državo, ki gospodarsko tako zgledno raste, kot menda letos Slovenija, se pač spodobi, da si v letu debelih krav v svojem proračunu ustvari tudi nekaj zaloge za slabše čase.