Tiskane izdaje
Ne spominjam se, da bi se v okviru kolumnističnega pisanja na tej strani kdaj pojavil slovenski film. Sploh mu gre, kar se izdatnejše medijske pozornosti tiče, že nekaj časa slabo. Jasno, Slovenija ima ta hip – in, kakor kaže, bo imela še dolgo – drugačne skrbi, kot je lastna filmska produkcija, za večino je to zanemarljiva stvar; po drugi strani pa skrbi, ki nas tarejo, niso takšne narave, da bi kar klicale po filmskih upodobitvah. Živimo v času, v katerem bi se najbolje znašli dokumentarci.
Seveda prihajajo poročila o posameznih pripetljajih (najraje finančnih), povezanih z novimi filmi ali avtorji ali igralci, toda celotna slovenska kinematografska dejavnost, njena sistemska urejenost in (ne)dosežki niso ravno poželjivi predmet medijskega premlevanja na kulturno temo (kot so na primer razmere v založništvu, v teatru in operi, kulturna dediščina, arhitektura, moderna umetnost). Slovenski film je imel v povojnih desetletjih različno razburljiva obdobja, ki so zanimala tudi javnost, v zadnjih dvajsetih letih pa razburja predvsem filmske delavce, tiste pač, ki jim daje kruh.
Saj res – dvajset let. Ker smo vpeljali novo štetje, ima letos vsaka stvar dvajset let in slovenski film je, če nam je kaj do njega, pač ena med njimi. Na obletnico se je, za kaj takega je tudi poklicana, spomnila revija Ekran, ki je novo vsebino in podobo dobila pred dvema letoma (ena boljših stvari, ki so se v teh dveh desetletjih primerile domači filmski kulturi). Pri reviji so pripravili anketo, po kateri se je izoblikovalo pet najboljših filmov prve dvajsetletke. Vprašanih je bilo 27 ljudi, ki nis(m)o neposredni proizvajalci filmskih izdelkov, le njihovi bolj ali manj kritični spremljevalci.
Seveda imamo tu opraviti s serijo subjektivnih pogledov (ki so, če bi jih analizirali, sami po sebi simptomatični), zato teh pet statistično izračunanih dobitkov ne more predstavljati kot z argumenti podprtega reprezentančnega vzorca (do njega bi prišli, če bi lahko upoštevali vse recepcijske vidike: število gledalcev, frekvence festivalskih pojavljanj in nagrad, razvrstitev kritičnih refleksij), zagotovo pa rezultat ponuja zanimiv približek ekstraktu najboljšega, kar je zmogla ustvariti slovenska celovečerna igrana produkcija. Kaj torej kot približno najboljše ponuja poosamosvojitvena slovenska kinematografija?
Pet izbrancev je bilo že obelodanjenih, še enkrat jih imenujmo za tiste, ki menijo, da imajo pomembnejše delo, kot je zalezovanje rejtingov v domačem filmu; po vrsti: Kruh in mleko, 2001 (Jan Cvitkovič), V leru, 1999 (Janez Burger), Oča, 2010 (Vlado Škafar), Osebna prtljaga, 2009 (Janez Lapajne) in Ekspres, ekspres, 1997 (Igor Šterk). – Ker razgled, če je malo bolj panoramski, pove več, so pri Ekranu izračunali še uvrstitev naslednje peterice: šesto in sedmo mesto si delita Petelinji zajtrk, 2007 (Marko Naberšnik) in Šelestenje, 2002 (Janez Lapajne), sledijo 9:06, 2009 (Igor Šterk), Outsider, 1997 (Andrej Košak) in Circus Fantasticus, 2010 (Janez Burger).
Bralec je zagotovo opazil, da je večina izbranih filmov nastala v zadnjem desetletju, kar je glede na dejstvo, da se je naša kinematografija začela po osamosvojitvi znova postavljati na noge, tudi logično. Druga stvar, ki jo je opazil in si jo bo morda zapomnil, so imena avtorjev, ki »držijo« v rokah aktualni slovenski film, pri čemer ena roka zagotovo obvlada posel ali metje, druga pa ima včasih tudi umetniško moč. Cvitkovič, Burger, Škafar, Lapajne, Šterk, Naberšnik, Košak (kar trije imajo po dva »zadetka«) – tem pa je treba, če hočemo relevantno upoštevati celotno sceno, dodati vsaj še Damjana Kozoleta, Vinka Möderndorferja, Metoda Pevca, Majo Weiss, Mirana Zupaniča in Miha Hočevarja – so torej imena, ki danes predstavljajo slovenski film, njegovo produkcijsko usposobljenost in izrazno moč.
Pred štiridesetimi, petdesetimi leti so Slovenci v glavnem vedeli za avtorje, kot so France Štiglic, František Čap, Jože Gale, Igor Pretnar, France Kosmač, Matjaž Klopčič, Boštjan Hladnik, Jane Kavčič, Vojko Duletič, Karpo Godina, Rajko Ranfl (razen zadnjih treh so vsi pokojni), vedeli so, da so eni klasiki ali tradicionalisti, drugi modernisti ali celo avantgardisti, vedeli so, da so del vitalne (ali pač sterilne) slovenske kulture. In vsaj štirje so bili zvezde: Štiglic, Čap, Klopčič, Hladnik.
Za sedanje avtorje moramo dvomiti, da njihova imena, kolikor so povezana samo s filmom, v aktualni slovenski javnosti figurirajo kot filmske avtoritete. Kar ne pomeni, da so »mladi« toliko manjši od »starih«, pomeni le, da se je opazno spremenil pogled na pomembnost domače kinematografije. Pozoren bralec, ki o teh ustvarjalcih vendarle nekaj ve, bo vedel tudi to, da vsi brez izjeme pripadajo srednji generaciji, starejša je izpregla (zato je med filmi tega obdobja kar polovica prvencev), najmlajša pa je dobila premalo priložnosti, da bi se izkazala. Kar o dvajsetletju slovenske filmarije tudi veliko pove.
Seveda se je odnos do filma povsod po svetu bistveno spremenil. Avdiovizualne vsebine so dostopne na mnogo načinov, najraje kar doma, na delu je piratstvo, klasične projekcije v kinodvoranah so se skoraj dokončno razdelile na tiste znotraj zabaviščne industrije in one, ki pripadajo skromnim (posebej pri nas) art kinomrežam, zapiranje mestnih kinodvoran je zdesetkalo poslednje redne obiskovalce. Kljub temu film v obeh bistvenih pojavnih oblikah, kot zabava in kot art (najuspešnejši je seveda tisti, ki srečno združuje oboje), ne popušča. Za prvega skrbi zabavna industrija, za drugega, govorimo o Evropi, različne oblike stimulacij, ki jih prakticirajo posamezne države pa tudi specialni skladi znotraj EU. Nič, skratka, ne kaže, da bije filmu zadnja ura, le oblike njegovega prikazovanja se spreminjajo.
Slovenski film je v zadnjih dveh desetletjih dosegel nekaj mednarodnih uspehov – če merimo uspeh s pojavljanjem in tudi nagradami na mednarodnih festivalih –, zagotovo pa mu ni uspel preboj. Na evropskem filmskem zemljevidu sicer obstaja, ampak kot nekaj, kar pač upoštevamo, če smo politično korektni. Res je, da tudi v večini drugih tranzicijskih držav takšnega preboja ni (izjemi sta Romunija in Srbija, Češka in Poljska sta na sceni seveda že od prej), toda Slovenija je imela vsaj v izhodišču leta 1991 zagotovo boljšo priložnost od primerljivih kinematografij, priložnost, ki je kulminirala z ustanovitvijo Filmskega sklada (1994) in kmalu zatem še solidno infrastrukturno bazo, Filmskim studiem Viba film. Toda problem je očitno bolj kompliciran, kakor se kaže skozi institucije.
Pustimo, kaj vse je bilo in je narobe, od statusne do organizacijske urejenosti, poglavitno je, da se pri nas ni izoblikoval ustvarjalni amalgam, v katerem bi enakovredno participirala slovenski kulturni interes in politična volja. Izpad takšne zavezujoče situacije najbolje ilustrira dejstvo, da so filmski dejavnosti znotraj proračuna za kulturo pripadli kvečjemu štirje odstotki (leta 2009 že manj kot trije), kar pomeni šest ali sedem milijonov evrov; to je denar, ki po evropskih standardih zadostuje za dva srednje draga umetniška filma.
Toda proračunski denar je stvar, ki je bistveno povezana z manj merljivo kvaliteto »podnebne« narave. Resnica namreč je, da v slovenski zavesti, vsaj na odločevalni ravni, še zmeraj velja določena averzija – ali vsaj brezbrižnost – do izdelkov, ki so, kakor se je pred štiridesetimi leti slikovito izrazil Josip Vidmar, »iz mašin in aparatov«. To paradigmatsko prekletstvo, izhodiščno obrnjeno proti popularni kulturi, ki ga je po tihem ponavljala slovenska kulturna zavest vso povojno obdobje, še zmeraj preprečuje filmu, da bi postal – na ravni kulturne in politične zavesti – vitalni del nacionalne strategije.
Težko je reči, kako globoko so te reči povezane na nezavedni ravni, ampak dejstvo je, da tudi aktualni slovenski filmarji ne kažejo dovolj pogumnih znakov osvoboditve. Vse, česar se lotijo – skromne produkcijske okoliščine so sicer pomembne, niso pa odločilne –, je zaznamovano s parcialnostjo, z malenkostmi, začetništvom, z nekaj prebliski, ki kmalu ugasnejo v povprečju in zadovoljenosti. Zato v teh dvajsetih letih nismo dobili filma, ki bi prinesel presežek na tranzicijsko temo (največji približek je Kozoletova Slovenka), dobili pa smo – če ostanemo znotraj zmagovite peterice – nekaj solidnih liričnih miniatur (Ekspres, ekspres, V leru, Oča), tu nam gre še najbolje, nekaj polovičarskih žanrskih kreacij (Osebna prtljaga) in nekaj dobrih obetov za prihodnost (Kruh in mleko), ki so za zdaj potonili. Slovenskemu filmu manjka drznosti duha in temeljitosti obrti. Zato je pozicija »v leru«, kakor se samonanašajoče glasi naslov drugega filma na lestvici najboljših, njegovo naravno stanje.
