Razdolžitveno padalo

V nasprotju z vročim zakonom o obdavčitvi nepremičnin insolvenčni zakon javnosti ne vznemirja posebno, čeprav imajo predlagatelji z obema veliko opraviti. Je pač pravni težkokategornik, zapleten celo za številne pravne avtoritete. Vladna ekipa ga je v več različicah pol leta »podnevi šivala, ponoči parala«, a ni dvoma, da ga bo še letos spravila skozi proceduro. Ker to pričakujejo tuji odločevalci.

Sprememba je namreč ključna za pretežni del slovenskega gospodarstva. Dopolnitev zakona – nekakšno razdolžitveno padalo – naj bi omogočila preživetje družbam, ki jim insolventnost šele grozi, in to na podoben način kot v klasični prisilni poravnavi. Na priročnejša pravila igre pa nestrpno čakajo tudi deležniki podjetij, ki so že stopila čez rob na novo opredeljene insolventnosti, a postopkov še niso začeli.

Razdolževanje samo po sebi seveda ni sporno. Je celo nujno za izhod iz gospodarske krize. A če pogledamo z druge strani, vidimo, zakaj je tema v osnovi nehvaležna: dolžnikove obveznosti se lahko zmanjšajo le v breme nekoga drugega, upnikov. Ti pa so v zelo različnih pravnih in materialnih položajih.

Za stečaj velja temeljno ekonomsko oziroma korporacijsko pravilo absolutne prednosti, po katerem je jasno, da so prvi poplačani zavarovani upniki in zadnji najmanj zavarovani. Kdo pa naj nosi breme v (pred)prisilki? Država vsaj do zdaj ni pokazala posebne volje, da bi bila partnerica pri razdolževanju, delavcem že tako mizernih pravic preprosto ni mogoče še zmanjševati, medtem ko bi poslovni upniki (dobavitelji) ob odtegovanju plačila lahko sami postali plačilno nesposobni, nekateri bi se iz posla preprosto umaknili. Banke pa so še trši oreh, ker so njihove terjatve večinoma zavarovane.

Pri postavljanju zakonskih pravil so se tako bíle ostre bitke, kdo bo »plačal« razdolžitev. Dilem ni bilo le zaradi kaznovanja neodgovornih lastnikov. Avtorji zakona so bili razdvojeni: eni so hoteli, da bi (tudi v predinsolvenčnem postopku) lahko breme naložili predvsem bankam, drugi so zagovarjali absolutno spoštovanje prioritetnega načela, kar pomeni, da bi postopki učinkovali tudi na poslovne terjatve. Širšo podporo so – sicer pod budnim očesom bančnih nadzornikov in tujih dušebrižnikov, ki jim je prva skrb ozdravitev slovenskega bančnega sistema – dobili prvi.

Po bitki je čutiti (samo)zadovoljstvo »zmagovalcev«, češ da bomo dobili številna nova fleksibilna orodja za reševanje zdravih jeder, da bodo tudi banke, ki so soodgovorne za gospodarski zdrs, poslej aktivneje vpete v reševanje podjetij. In tudi, da bo uveljavitev absolutne prioritete prek zmanjšanja osnovnega kapitala omogočila odvzem korporacijskih pravic dosedanjim delničarjem. Oziroma preprosto razlastitev.

Če je vse to res (česar iz nepreglednega neuradnega gradiva laično oko ne razbere), si je želeti samo še, da novela ne ostane mrtva črka na papirju. Kar, tudi zaradi zapletenosti pravil, sploh ni samo po sebi umevno.