Razočaranje

Rezultati aprilskega barometra priljubljenosti politikov in političnih strank, ki ga v Delu objavljamo redno že več let, predstavljajo trenutno sliko dojemanja politike in politikov v državi. In to ni dobro, kar opažamo že dolgo. Z lanskimi volitvami in zmagoslavjem popolne novinke SMC in njenega predsednika Mira Cerarja se je zdelo, da bi tudi v slovenski politiki lahko zavel svež veter. Po devetih mesecih smo se, tak je občutek, vrnili k starim obrazcem vedenja, kar najbolje pojasnjuje rezultate aprilskega barometra. Strnemo pa jih lahko v eno, a povedno besedo: razočaranje!

Vladi se je podpora precej zmanjšala, podpora političnim strankam prav tako in tudi vsi politiki na lestvici priljubljenosti so dobili nižje ocene. Ko podatke povežemo s preteklimi dogodki, jih tudi ni težko pojasniti, saj zasledimo jasne vzročne povezave. Afera Veberkom in domnevno plagiatorstvo ministrice za izobraževanje Klavdije Markež sta zaupanje v vlado pognali proti rekordnemu dnu. Ali se bo na tej točki padanje ustavilo, ni mogoče natančno napovedati, a če bodo vladajoči nadaljevali poglabljanje politične krize, se bo podpora vladi še zmanjševala. Pri tem ne smemo spregledati, da je vladi Mira Cerarja po prvem razočaranju decembra zaradi menjav v ministrski ekipi že uspelo sanirati zaupanje. Bo zdaj dobila še drugo priložnost?

Zaradi množenja afer, ki preobremenjujejo slovensko politiko, pa ne trpi le ugled vlade, ampak politike nasploh. Če se omejimo samo na trenutni mandat, se zmanjšujeta podpora in zaupanje v politične stranke že nekaj mesecev zapovrstjo.

Takšnih, ki se volitev ne bi udeležili ali bi volili koga drugega, ali pa ne vedo, koga voliti, je skoraj 60 odstotkov. Razočaranje nad politiko je popolno in zdi se, da ljudje sploh ne ločijo več, kdo je kaj v slovenski politiki, ampak imajo do nje vsepovprek negativen odnos. Kako drugače sicer pojasniti podatek, da je na barometru priljubljenosti najbolj padel poslanec NSi Matej Tonin, ki se je v preteklih tednih izpostavil kot tisti politik, ki je razkrinkal ministra za obrambo Janka Vebra pri poseganju vojaških obveščevalcev v civilno sfero. Politik, ki opozori na tako dramatično dejanje, bi moral biti nagrajen, ker je stopil v bran svetinji demokratične ureditve, a se je zgodilo prav nasprotno. Vendar je ta paradoks v slovenskem kontekstu mogoče preprosto pojasniti. V političnem kaosu, ki ga spremljamo, so zunanji opazovalci slovenske politike izgubili vsakršno mero za ločevanje med dobrim in slabim; meril in standardov, ki bi ločili politike, skoraj ni več. Javnost je že tako razdražena in netolerantna do cirkusa v politiki, da vse, kar iz nje prihaja (to pa so v zadnjem obdobju le afere), sprejmejo negativno in zavrnilno.

Kdor meni, da bi v takšnih razmerah lahko profitiral in si pridobil politične točke, je, če sodimo po anketi, v veliki zmoti. Kaznovana ne bo le vladajoča politika, ampak politika nasploh. To pa je že stanje, ki bi nas moralo zelo skrbeti.