Razredni boj

O strateškem pristopu k politiki javnega sektorja še vedno ni ne duha ne sluha.

Objavljeno
09. september 2015 21.32
vidic kolesarji
Mario Belovič, notranja politika
Mario Belovič, notranja politika

Pazljivejši opazovalec vsakoletnih pogajanj med vlado in sindikati javnega sektorja je v sedmih letih, odkar traja proces zniževanja izdatkov za zaposlene, gotovo opazil, da je nekaj hudo narobe. Vsakoletna pogajanja so že zdavnaj prešla fazo ritualiziranega interesnega merjenja moči med vsakokratno vlado, ki ponavlja svoje varčevalne mantre, in sindikati, ki pravijo, da je bilo dovolj varčevanja pri delavcih. Prešla so tudi fazo, ko se je vse skupaj zdelo le kot začasna farsa nesposobne politike, ki se je prvič v zgodovini svoje profesije spopadla s koncem ugodnega zunanjega zadolževanja in posledično varčevalno nujnostjo. Nanjo se je seveda odzvala s kratkoročnimi ukrepi, kratkoročnimi kot njen mandat, ki jih vsako leto – in to že četrta vlada zapored – poskuša podaljšati in nekoliko zaostriti.

Edino, kar je pri tem dolgoročnega, je odsotnost nacionalne strategije, okvira vsake resne (varčevalne) politike, in ki bi morala že na začetku tega procesa odgovoriti na temeljno vprašanje: kakšne javne storitve hočemo v prihodnjih desetletjih, kdo jih bo izvajal, kdo bo skrbel za njihovo kakovost in kako jih bomo financirali? Politika, ki jo določajo izključno ekonomisti, čeprav se dotika družbenih področij, o katerih nimajo pojma, v vsem tem času seveda ne more opaziti, da se javni sektor počasi, a zanesljivo seseda in razbija. Ne more, noče ali pa je prav to njen namen.

Težko je namreč verjeti, da se v vseh teh kriznih letih v vladni politiki ne bi pojavil dovolj sposoben in vpliven strateg, ki bi pripravil celovito reformo javnega sektorja. Prej je res, da se nobena vlada v času krize takšnega velikopoteznega načrt ni lotila, ker je zahteven, dolgotrajen, težaven in ne prinaša nobenih kratkoročnih političnih koristi, prej nasprotno. Javni sektor, kljub velikemu kaosu, v katerega je medtem zapadel, vendarle še vedno dovolj dobro izpolnjuje svoje naloge, da ljudje niso preveč razdraženi, in to je za politike dovolj. Koga, recimo, zanima, da v enem letu kar 41 odstotkov več ljudi nedopustno dolgo čaka na zdravstveno oskrbo? Pomembno je, da sledimo trdi fiskalni politiki, ki jo narekujejo enako kratkovidni ekonomisti evropske komisije in območja z evrom.

Časi krize so minili. Res je, da se Slovenija še vedno spopada z makroekonomskimi neravnovesji in strukturnimi težavami na številnih področjih, ne more pa biti res, da so ti problemi rešljivi le z nadaljnjimi pritiski na zaposlene v javnem sektorju, pri čemer vztraja vlada oziroma vsaj daje takšen vtis. O strateškem pristopu k politiki javnega sektorja ni namreč še vedno ne duha ne sluha. In takšna je že četrta vlada zapored. Ta trdovratnost ne more imeti razlogov v nesposobnosti, nepripravljenosti ali neznanju, ampak je posledica vztrajne in dogmatične vere v ekonomsko doktrino, ki javni sektor razume kot sekundaren, potrošen in v bistvu odvečen. Primer zgrešenosti takšnega pogleda so države, ki so celo v času krize povečale javnofinančne izdatke, še posebno za izobraževanje, s čimer so si postavile temelje za dolgoročno gospodarsko stabilnost. Pri nas pa politika raje izvaja povsem ideološke spopade in razredni boj s sindikati, namesto da bi enkrat končno razumela.