Rdeča simfonija

»Jeklene tetive gorenjskega orla, pogled, ki osvaja junake planinskega čaja ... Zdaj dvigamo čaše in pojemo 'račke', vsi skupaj ob progi veselo jodlamo: nič nas ni strah, če so smučarji z nami.« Legendarno besedilo pesmi Bela simfonija, s katerim je Lačni Franz zažigal v naši mladosti, bi po mojem mnenju lahko postalo obvezno branje v šolah. Zajedljiva kritika plitkosti družbe lahko mladim o tej družbi tudi danes pove več, kot to zmoremo običajni starši.

Čeprav se zdi, da sta se svet in Slovenija od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko smo navdušeno poslušali omenjeno pesem, spremenila do nerazpoznavnosti, se vse le ni veliko spremenilo. Medtem ko se običajni smrtnik ukvarja s preživetjem iz meseca v mesec in ob koncih tedna za lokalnim šankom benti nad državo, so športniki ostali naš svetel zgled. Če sami nismo v življenju dosegli veliko, so tu naši športni junaki, da nas spomnijo, da nekdo izmed nas lahko spleza na vrh sveta.

Junaki in junakinje belih strmin so še tu, imamo še številne druge športne junake, a zdi se, da zadnje čase pravi heroji za vsa področja prihajajo iz našega najuspešnejšega kolektivnega športa, rokometa. Medtem ko milijarde tonejo v balkanski črni luknji, imenovani Agrokor, in se globalni posojilodajalci tresejo, da bodo po posredovanju hrvaške države v krizo na slabšem kot lokalni proizvajalec piškotov, Slovenija v akcijo pošilja direktorja rokometnega kluba.

Ruska državna banka Sberbank, ki je nasedlemu koncernu posodila milijardo evrov, je že oblikovala rezervacije v višini polovice svoje terjatve do hrvaškega lastnika Mercatorja. Po priznanju Anteja Ramljaka, izrednega člana uprave Agrokorja, da skupina dolguje najmanj 6,3 milijarde evrov, se na odpise terjatev s stisnjenimi zobmi pripravljajo tudi kupci Agrokorjevih obveznic z Zahoda. Kolikšna je v resnici višina dolga, še ni jasno; zaradi računovodskih »napak« utegne biti številka še višja.

Slovenija zdaj na podlagi svojega lex Mercatorja na rob Agrokorjevega črnega brezna pošilja Gregorja Planteua. Finančnik po poklicu, športnik po srcu nima izkušenj iz velikih sistemov. Dvom, da so izkušnje s sanacijo dolgov celjskega rokometnega kluba prava referenca za zahteven podvig, kot je varovanje Mercatorja pred Agrokorjevim izčrpavanjem, je na mestu. Nobenega dvoma pa ni o njegovi lojalnosti vodilnemu dobavitelju in gospodarskemu ministru.

Zdi se, da bo kombinacija rokometnih izkušenj in lojalnosti vladi še najmanj motila hrvaško upravo in nadzornike najboljšega soseda, ki so v službi Agrokorja. Upravičen je strah, da dobaviteljem Mercatorja v takšnem položaju ostane le še pesem. Belo simfonijo lahko za aktualne potrebe predelajo, recimo, v rdečo simfonijo in si zapojejo: »Nič nas ni strah, če so rokometaši z nami.« Pomagalo jim sicer ne bo. Če bodo imeli kaj sreče (ali smole, kakor se vzame), utegnejo kmalu dobili novega heroja. Nekoga precej bolj izkušenega v poslu in rokometu, ki se zadnje dneve ponuja kar sam.