Realizem 21. stoletja

Znameniti realist dvajsetega stoletja Hans Morgenthau je zunanjo politiko, ki izhaja iz nacionalnega interesa, postavljal za moralno superiorno tisti, ki jo navdihujejo univerzalna moralna načela. Z nekaj cinizma bi lahko rekli, da se v tem primeru Evropi obetajo lepi časi, saj referendumska odločitev Britancev za izstop iz Evropske unije dokazuje novo zavedanje nacionalnih prioritet in to ne le na britanski strani Rokavskega preliva. Čim prej, tem bolje, je svoje mnenje o izstopu Velike Britanije iz EU zdaj povedal tudi francoski predsednik François Hollande.

So to že prvi poskusi vračanja starih ravnotežij moči? Ta so Evropi sicer prinesla dolga obdobja miru, a so jih vedno znova prekinile grozljive vojne. Celo opevani dunajski kongres iz let 1814 in 1815, ki ga še posebno ceni drugi veliki ameriški realist Henry Kissinger, ni mogel preprečiti vzpona nacionalnega vprašanja sredi devetnajstega stoletja, poznejša prusko-francoska vojna pa je zasejala nasprotja, ki so v dvajsetem stoletju prerasla v prvo svetovno vojno, ta pa v drugo. In seveda, konec devetnajstega stoletja se je Velika Britanija odločila za svojo prvo »splendid isolation«.

Upati je, da zgodovinski spomin še seže dovolj daleč in nihče si ne bo ustvarjal iluzij o evropski preteklosti. Konservativna Nemčija pa se že boji, da bo socialistična Francija skupaj s podobno usmerjeno Italijo poskušala novo razmerje sil izkoristiti tudi pri dilemah sodobnosti – v evrskem območju za izsiljenje načela »naj se ne ve, kdo pije in kdo plača«. Mnogi namreč še vedno ne verjamejo, da je razvoj mogoč brez gigantskega zadolževanja, ko pride račun, pa je za težave lažje kriviti druge.

Grozeči brexit bo morda vendarle deloval tudi očiščevalno, saj evropsko združevanje ne more temeljiti na neizvoljenih bruseljskih in frankfurtskih evrokratih. V Bruslju bi se morali v prihodnje osredotočiti na področja, kjer so lahko učinkovitejši od nacionalnih oblasti, ravnanje kumaric in druga »regulatorna besnila« pa naj raje pustijo pri miru. Morda bo tako lažje spodnesti politična tla skrajnim nacionalistom, ki že imajo vse večjo moč v številnih državah, s Hollandovo Francijo vred. Kako nevarna so takšna gibanja, iz zgodovine dobro vemo tudi Slovenci, ki smo zaradi majhnosti že bili tarče območnih in vseevropskih nacionalistov.

Nova obramba temeljnih pravic in svoboščin bi bila še toliko bolj potrebna, ker je Evropa vse bolj obkrožena z nasprotniki zahodnega spoštovanja svobode v vseh njenih oblikah. Islamski fanatiki prezirajo celo naša življenja, mnogi drugi naše vrednote. V Turčiji kljub še nejasnemu avtorstvu poskusa vojaškega udara izvajajo čistke v slogu temačnega dvajsetega stoletja ter se spet tesneje povezujejo z avtokratsko Rusijo, ki svoje interesno območje vidi na celotnem območju nekdanje Sovjetske zveze in še dlje. Hkrati pa republikanski kandidat za ameriškega predsednika izjavlja, da brez primerne odškodnine ne bi branil evropskih zaveznic v Natu.

Je to novi mednarodni realizem? V enaindvajsetem stoletju, ki premore še veliko več orožja za uničenje življenja na našem planetu, so temeljni civilizacijski ideali še nujnejši za preživetje narodov.