Referendum za arhiv

Velike večine ljudi mrak preteklosti ne zanima dovolj, da bi energijo porabili za obisk volišča.

Objavljeno
08. junij 2014 23.36
Referendum o arhivih
Ali Žerdin, Sobotna priloga
Ali Žerdin, Sobotna priloga
Referendum o arhivih bo v zgodovino zapisan zaradi dveh značilnosti. Prvič, volilna udeležba je bila zelo nizka. Hitra primerjava pove, da se je posvetovalnega referenduma o pokrajinah leta 2008 udeležilo nekoliko manj ljudi, slabih 11 odstotkov volilnih upravičencev. Referenduma o RTV leta 2010 pa se je udeležilo slabih 15 odstotkov volilnih upravičencev. Torej je le posvetovalni referendum o pokrajinah pritegnil manj volivcev.

In drugič, gre za prvi referendum, sklican po spremembi ustave. Ustavno dopolnilo zahteva, da na referendumu vsaj 20 odstotkov volilnih upravičencev glasuje proti zakonu, ki je bil potrjen v parlamentu. Pobudnikom referenduma je bilo jasno, da gre za tvegan politični podvig. Ob zbiranju podpisov so se namreč zavedali, da bo pobuda uspela le v primeru, če bi več kot 343.000 ljudi glasovalo proti novemu arhivskemu zakonu.

So pobudniki referenduma politični ljubitelji, ki so povsem neutemeljeno sklepali, da z vprašanjem o načinu branja orumenelih arhivskih dokumentov lahko mobilizirajo več kot petino volilnih upravičencev? Ali so se v zadnjih letih v samem volilnem telesu zgodile bistvene spremembe, ki jih pobudniki referenduma niso zaznali?

Pobudniki referenduma so se lahko oprli na podatke iz leta 2011, ko se je referenduma o podobni temi, arhivskem gradivu, udeležilo skoraj 700.000 ljudi, več kot 40 odstotkov vseh volilnih upravičencev. Več kot 480.000 ljudi je takrat glasovalo proti spremenjeni arhivski zakonodaji. Ti podatki so pobudnike letošnjega referenduma, tako se vsaj zdi, prepričali, da lahko vprašanje, povezano z mračno platjo slovenske zgodovine, na volišča pritegne zadostno število ljudi. Res pa je, da smo pred skoraj natančno tremi leti na isti dan glasovali o še dveh drugih zakonih. Relativno veliko ljudi je leta 2011 torej na volišča prišlo zaradi zakona o delu na črno in zaradi sprememb pokojninske zakonodaje.

Rezultat tokratnega arhivskega referenduma kaže, da je mobilizacijski potencial pobudnikov referenduma precej šibkejši, kot so ocenjevali sami. Glavnino volilnega telesa vprašanje o načinu dostopa do arhivskega gradiva ne zanima. Pomenljivo je, da pobudniki referenduma na svojo stran niso pritegnili niti organizacije, ki je veljala za njihovo tradicionalno zaveznico – slovenske rimskokatoliške cerkve. Celo domneva, da bi bolj odprti arhivi nekdanje Udbe omogočali prodreti v ključne skrivnosti komunističnega režima, na volišča ni pritegnila zadostnega števila ljudi. Danes, leta 2014, ko je ljudstvo zasičeno z vsakodnevnimi težavami, velike večine ljudi mrak preteklosti ne zanima dovolj, da bi energijo porabili za obisk volišča. Nauk pa je jasen: ne nadlegujte več ljudstva z vprašanji, ki ljudstva ne zanimajo.