Referendum za Evropo

Prave volitve za Evropo so bile v nedeljo v bistvu na vzhodu celine, in ne v članicah Evropske unije. To povedno kažejo prav volilni rezultati. Medtem ko so Ukrajinci naravnost hlastno planili k volilnim skrinjicam, predvsem na zahodu države, kjer je bila udeležba skoraj 80-odstotna, so volišča v Evropski uniji, tudi v Sloveniji, večinoma samevala. In še en paradoks: medtem ko so v skoraj vseh članicah Evropske unije stranke s skrajnega političnega roba dobile več glasov kot kdaj koli, so jo ukrajinski skrajneži, na katere je predvsem Moskva nenehno kazala s prstom, odnesli zelo slabo. Dmitro Jaroš, vodja Pravega sektorja, je, denimo, dobil le 0,7 odstotka glasov. Le za las bolje se je odrezal Oleg Tjahnibok, vodja Svobode, ki so mu volivci namenili pičlih 1,2 odstotka glasov.

Za Ukrajino so bile tokratne predčasne predsedniške volitve posebna prelomnica. Bile so nekakšen referendum za Evropo. Močan protest proti proruskim skrajnežem na vzhodu države in kremeljski politiki do Kijeva. Glas za ozemeljsko celovitost in neodvisnost Ukrajine. In dokaz, da je Ukrajina precej bolj enotna, kot tamkajšnje razmere vztrajno prikazuje kremeljski agitprop.

Tudi zato so bile po svoje hud poraz za Moskvo, ki ji je bilo veliko do tega, da jih sploh ne bi bilo. V Kremlju jih niso mogli preprečiti, zato se provokacije seveda nadaljujejo. Predsednik vlade Dmitrij Medvedjev je, denimo, prav na dan volitev (nenapovedano) obiskal okupirani ukrajinski Krim, nekateri poslanci dume pa so včeraj javno izjavljali, da nikoli ne bodo priznali »hunte v Kijevu«. Takšne poteze jasno nakazujejo, da bo Kremelj vztrajal pri destabilizaciji Ukrajine. Močna soseda bi jo očitno rada spremenila v nekakšno evropsko Somalijo, je v Kijevu včeraj posvaril novi predsednik države.

Iluzorno je pričakovati, da bo Petro Porošenko, peti predsednik Ukrajine po letu 1991, stanje v državi spremenil čez noč. Problemov je preveč, da bi mu to uspelo v kratkem času. Vprašanje je tudi, ali je pravi mož za to nalogo, saj je zaradi oportunističnega političnega manevriranja (in seveda zajetne denarnice) do zdaj sodeloval tako rekoč z vsemi vladami. Tudi s pobeglim Viktorjem Janukovičem. Toda prepričljiva zmaga že kar v prvem krogu volitev mu vendar daje legitimiteto in moč, da se res pri priči loti temeljite prenove države.

Prve napovedi vzbujajo upanje. Najprej bo namreč krenil prav v uporniški Donbas, kjer oblasti v Kijevu najmanj zaupajo. Dejstvo je, da brez dialoga z Doneckom in Luganskom, posledično pa seveda tudi z Moskvo, ne bo stabilne prihodnosti. Če tistim na vzhodu države, ki niso mogli ali niso hoteli na volišča, ne bo dokazal, da je predsednik vseh Ukrajincev, potem bo njegov mandat v bistvu končan, še preden se je sploh začel.

Jasno je, da Kijev svojih problemov – in tudi ne konflikta z Moskvo – ne bo mogel rešiti brez odločne podpore mednarodne skupnosti. Zdaj potrebuje predvsem pomoč Evropske unije in seveda roko podpisnic memoranduma iz Budimpešte pred dvajsetimi leti, ki Ukrajini zagotavlja neodvisnost in ozemeljsko celovitost. Ta dokument pa je takrat poleg ZDA in Velike Britanije podpisala tudi Rusija.