O pokojninski reformi se govori že slabo leto, tokrat je prvič uradno predstavljena. Pred tem so se socialni partnerji o njej poskušali uskladiti za zaprtimi vrati, ki pa le niso bila tako trdo zapahnjena, da bistveni gabariti reforme ne bi bili znani tudi širši javnosti. Izhodišča so več kot jasna. Demografska slika Slovenije postaja vse bolj neugodna, prebivalstvo se stara, uporabnikov pokojninske pravice je čedalje več, čemur viri financiranja pokojninske blagajne ne morejo slediti. Pravzaprav lahko slovenska družba takšno raven zagotavlja še nekaj časa, a na račun vse večjega deleža, ki bi ga moral financirati državni proračun, ali pa višje obremenitve delovno aktivne populacije. Obe možnosti sta slabi.
Številke, ki nam jih predstavlja oblast, so strašljive in tako grozne, da si človek ne upa razmišljati o prihodnosti. Demografski trendi in spremljajoči izračuni so povedni, kajti generacije, ki bomo zrele za upokojitev čez dve, tri in štiri desetletja, verjetno sploh ne bomo mogle uživati pokojnin. Zato reforma reforme, ki je bila sprejeta pred 11 leti, zagotovo ni zadnja pokojninska reforma. A ker reforme reform ni mogoče nategovati v neskončnost, kot to ni mogoče početi s človeškim življenjem, se zastavlja logično vprašanje, kaj nas čaka v prihodnosti oziroma kako bodo mladi poskrbeli za svoje stare, ko ti dejansko ne bodo zmogli več delati.
Zato se ob uvodu v javno razpravo o pokojninski reformi zdijo argumenti, da je neodgovorno, ker jo predstavljajo sredi počitnic, smešni. Prav tako bo nepomembno, kdo jo predstavlja - leva, desna, tehnična vlada ali pa velika koalicijska vlada. Vprašanje pokojninskega sistema tudi ni zgolj razprava med nekaj ekonomisti in sindikalisti, ampak postaja prvovrstno javno in politično vprašanje. In to takšno vprašanje, v katerega vlade ponavadi ne želijo ugrizniti. Če pa se tega že lotijo, s tem dokazujejo, da so v političnem smislu nagnjene k samomorom in brez trohice preživetvenega nagona. Škoda, da se te teme ni že prej načenjalo, v obdobju sedmih debelih krav.
Uvod v javno razpravo o pokojninskem sistemu je nakazal, da je ta tema odlično področje za demagogijo. Medtem ko se vlada zateka k prikritemu zastraševanju in manj k pojasnjevanju in prepričevanju, sindikati dokazujejo, da so dejansko postali relikt 20. stoletja. Argumenti, ki imajo skupni imenovalec v logiki - kako neki bo zidar zidal pri 65 letih -, so več kot demagoški za družbo, ki želi postati pretežno storitvena in manj delovno intenzivna.
Če pa se bo pokojninska drama razpletla na referendumu, bomo lahko čez mesece že ugotavljali, da si tlakujemo gotovo pot v pekel. Referendum o tej temi bi bilo znamenje, da slovenska družba ni več operativna in usposobljena za spopadanje z realnostjo. Če se rezultat referenduma o tematiki, s katero posegamo globoko v ustavne in finančne temelje te družbe, zreducuira le na dva možna odgovora za ali proti, s tem ne dobimo več demokracije. Kajti, demokracija ni le glasovanje, ampak tudi javna razprava, soočanje argumentov, sklepanje kompromisov in iskanje dobrih rešitev, ki niso omejene s partikularnimi interesi z omejenim rokom trajanja.
Upajmo, da razprava o pokojninski reformi ne bo zgolj premetavanje številk o starosti, delovni dobi, višini pokojnine in politični odgovornosti, ampak bolj premislek o tem, kako si predstavljamo solidarnost v globalnem 21. stoletju, pravičnost v obdobju finančne negotovosti in predvsem, kako reformirati ekonomijo, da bi izraz človeku dostojno življenje v prihodnje še kaj pomenil. Za kaj takega pa ne potrebujemo le pokojninske reforme, ampak reformo zdrave pameti.
Iz torkove tiskane izdaje Dela
Dobra dva tedna pred referendumom je prepričevanje volivcev na vrhuncu Foto: Roman Šipič/Delo