Tiskane izdaje
Ni še minilo šest mesecev, odkar so slovanovci proslavili stoletnico delovanja svojega društva. Košarkarji so se resda organizirali pozneje, leta 1951, toda ob jubileju ni bil njihov ponos prav nič manjši. Šest sezon so preživeli v elitni jugoslovanski ligi, dolgo vrsto let v 1. B in 2. zvezni ligi nekdanje skupne države, po osamosvojitvi se dvakrat prebili do mesta slovenskega podprvaka in uveljavili toliko odličnih igralcev, da bi za njihov seznam komaj zadoščala cela stran Dela. Ko so se izstreljevali med zvezde, je bilo Kodeljevo zanje kot nekoč Cape Canaveral za ameriške astronavte, zdaj mu grozi, da bo ostal le del zgodovine. Pred tednom je Slovan izpadel v 2. SKL in dobro vemo, kaj to pomeni v slovenskih razmerah. Daleč od oči, daleč od srca, jutri pa neskončno oddaljen od simpatij pokroviteljev.
V krstno sezono slovenskega DP 1991/92 se je podalo 16 prvoligašev, razdeljenih v zeleno in rdečo skupino. Velika večina jih je utonila v globinah druge, tretje in četrte lige ali celo izginila, vsa leta so med domačo elito vztrajali le trije, ki zdaj vsi preživljajo najhujše čase v zgodovini. Ob težavah Uniona Olimpije so njeni privrženci že počasi otopeli, usoda Heliosa, državnega prvaka 2007 in prijetnega presenečenja te sezone, je v negotovih rokah pokrovitelja, ki je prešel v avstrijske roke, Slovan pa je padel v brezno, kar bo zahtevalo popolno preobrazbo. Spomnimo se lahko velikanskih preglavic Grosuplja in Portoroža, kako sta si predlani in lani naložila komajda premostljivo oviro s prvim mestom v 2. SKL. Pri letošnjem prvaku med drugoligaši Šenčurju GGD niti ne vidijo načina, kako bi lahko sestavili proračun za skok v ligo Telemach, v metropoli pa je – v nasprotju z dolgoletnim prepričanjem – vse skupaj še težje. V Ljubljani množično propadajo nekdanji evropski velikani, zakaj bi se torej kdo zmenil za drugokategornike?
Da ne bo pomote, dobršen del krivde nosijo padli angeli. Tako kot marsikateri drugi klub je slovanovce drago stalo tekmovanje z Olimpijo za primat na slovenski sceni, ki pa se med direktorskim mandatom Janeza Rajglja na Kodeljevem ni odvijalo le na igrišču. Kot prvi so presekali uveljavljeno uvozno-izvozno transverzalo košarkarjev prek Tivolija in posledice v številnih primerih niso koristile nikomur. Obetavni fantje, ki jih je Slovan rosno mlade kupoval doma in onstran meje ter jih po krajšem usposabljanju na domači in regionalni ravni neposredno prodajal na tuje, namreč pogosto še niso bili dovolj zreli in izurjeni za nove izzive. Celo v takšnih izjemnih primerih, kakršna sta Goran Dragić ali Gašper Vidmar, so potrebovali vrnitev na nižjo stopničko, preden so bili nared. Hitro je skopnel tudi zaslužek od odškodnin, neredko za krpanje vrzeli z veterani vprašljive kakovosti, saj proizvodnja na Kodeljevem ni mogla več slediti ritmu, ostala pa je »tovarniška« miselnost brez duše in pristnega stika z okoljem. Zaradi nje bo Slovanova vrnitev med prvoligaše še težje opravilo. In če je črna prihodnost kluba, ki je dal toliko asov, kaj se nasploh obeta slovenski košarki?
