Republikanska past

Obamacare, razvpita zdravstvena reforma predsednika Baracka Obame, je vse od sprejetja postala politični Rorschachov test, razlaganje njenega pomena je bolj kot z vsebino pogojeno s prepričanji razlagalcev. Za republikance je nedvoumen dokaz grabljenja pristojnosti zvezne vlade in njene razsipnosti, plačane z novimi davki. Za demokrate je bistvo kolektivnega delovanja, ko si družba porazdeli odgovornost za manj srečne člane.

Kritiki imajo prav, ko svarijo pred nevarnim drsenjem v »spiralo smrti« – tako imenujejo zviševanje cen, ki ljudi odvrača od sklenitve zavarovanj, kar še dvigne cene premij, odžene še več ljudi ... Zavarovalnice se zaradi prenizkih dobičkov ali celo izgub umikajo iz programa, tiste, ki so ostale, krčijo mreže dostopnih zdravnikov in zvišujejo doplačila pacientov, letošnje premije pa so povprečno zrasle za kar četrtino.

Vse to ni presenetljivo, reforma je kompromis, v katerega so že ob nastanku vgradili ključno slabost, ko so se odpovedali uvedbi enotne zdravstvene zavarovalnice. Da bi se izognili lobističnemu pogromu, so nastale spletne tržnice, na katerih s ponudbo paketov tekmujejo zasebne zavarovalnice. Pri čemer najbolj vztrajno proti enotnemu zavarovanju ne žugajo zavarovalničarji, ampak zdravniki. Ameriško medicinsko združenje je že Franklina Roosvelta prisililo, da je iz Nove pogodbe izključil enotno zdravstveno zavarovanje. Predlog za splošno zavarovanje Harryja Trumana so 1948 pokopali z razsipno drago protikampanjo, v devetdesetih so iztirili reformo Billa (in Hillary) Clinton.

Tako združenje brani največjo hibo ameriškega zdravstva, njegovo usmerjenost v kovanje dobičkov, zato se je napihnilo v najdražji sistem na svetu, ki stane več, kot skupaj potroši naslednjih deset držav. Povprečni stroški na prebivalca so v ZDA dvakrat višji kot v naslednji državi, tudi javne bolnišnice namenoma izdajajo gromozanske račune, ki jih nato zavarovalnice s pogajanji zbijajo, slabo zavarovani pacienti pa končajo v bankrotu. Hkrati so edina razvita država, ki ima še vedno več milijonov nezavarovanih prebivalcev.

Reforma Obame je pokušala prerezati ta vozel, uspelo ji je zavarovati okoli dvajset milijonov ljudi, mnogim že obolelim je omogočila zavarovanja, družinam z nižjimi prihodki dodelila subvencije, delno je omejila tudi rast medicinskih stroškov. A hkrati Beli hiši ob popadljivih republikancih, ki so v kongresu več kot šestdesetkrat glasovali za ukinitev reforme, nikoli ni zares uspelo pokrpati lukenj v njej. Desnica, ki ji je namenoma nadela ime Obamacare, jo je razumela le kot strelovod za načrtno spodbujanje jeze proti prvemu temnopoltemu predsedniku.

Zdaj so stranka na oblasti, ujeta v past lastnega agitiranja. Republikanci si belijo glavo s kvadraturo kroga – kako ohraniti politično verodostojnost (in ukiniti reformo), hkrati pa brez dodatnih stroškov ohraniti njene dobre dele, ki se jim Američani nočejo odreči. Ne nazadnje naj bi po nekaterih ocenah Obamacare prinesla zavarovanje tudi dobrim petim milijonom podpornikov Donalda Trumpa.