Reševanje brez rešitve

Balkanska »rešitev« je egoistično in zelo tvegano miniranje vsakršne skupne evropske rešitve.

Objavljeno
25. februar 2016 20.33
Damijan Slabe
Damijan Slabe
Morda se bo komu zdelo celo imenitno, da se je z dunajsko konferenco Avstrije in nekaterih balkanskih držav (Grčijo so kar »pozabili« povabiti) v teh mrzlih zimskih dneh končno nekoliko upočasnil dotok beguncev in da so zbirni centri spet enkrat prazni. Kako preprosto, mar ne? Le kako da se evropski politiki tega niso domislili že prej, oziroma da je to vedel samo Viktor Órban. Postavimo ograje, zapremo meje, vpokličemo vojsko, določimo kvote ... in problema ni več.

Malo morgen, Johanna, Miro in vsi navzdol po balkanski »domino« begunski poti. Vse do Grčije, ki ste jo že drugič kolektivno žrtvovali, in navzgor do Nemčije, ki je tudi ni nihče povabil na Dunaj, čeprav je do zdaj sprejela večino beguncev, medtem ko smo jim vsi drugi »ogroženi in trpeči« na balkanski poti zgolj mahali, češ, kar naprej, saj je Merklova rekla, da je še prostor.

Najbrž ni treba biti posebno daljnoviden za napoved, kakšne utegnejo biti posledice zelo po balkansko izvedenega dunajskega reševanja problema, pri katerem nihče od vpletenih nima pojma, kako ga rešiti, je pa vsem jasno, da je bolje, če krava »crkne« sosedu. Grčiji bo zanesljivo. Počilo pa bo tudi na grško-makedonski meji, kjer že vre, kar utegne celotno »jugovzhodno Evropo« spremeniti v nekakšno begunsko vojno krajino, ki zaradi grških zamer nikoli več ne bo mogla računati na članstvo v EU. Problemi z begunci pa bodo ostali. V najboljšem primeru se bodo preselili v Sredozemlje, ki bo znova množično pokopališče, in v Italijo, ki bo naslednja Grčija. Kaj lahko pa zavre tudi na turško-bolgarski meji ali v Črnem morju.

Kdor begunske krize, ki že dolgo ni več samo posledica sirske, noče razumeti kot vseevropski problem, ki ga bo z velikimi težavami (in ob pomoči ostalega sveta) komaj sposobna rešiti celo vsa Evropa skupaj, laže samemu sebi in svojim volivcem, ki bi jih z ograjami tako rad zaščitil. Kajti ograje – kar je največji paradoks povsem zgrešene evropske politike – ne ograjujejo beguncev od Evrope. Ker tega ne zmorejo. Evropa, tudi če se složno kot trdnjava obda z bodečo žico, begunski krizi ne more uiti. Zelo lahko pa s solističnim postavljanjem ograj tako pregradi samo sebe, da bo spet postala Evropa »blokov«. Nemško-skandinavskega, ki je bil pripravljen sprejemati begunce in ni zmogel potegniti evropskega voza naprej, poznamo. Ob ignorantskem francosko-britanskem, ki mu begunci niso bili mar, smo nato dobili ksenofobnega višegrajskega, zdaj pa nastaja še avstrijsko-balkanski. Če se je begunska kriza začela z Orbánom proti vsem drugim, imamo zdaj že štiri skupine držav, ki vlečejo vsaka po svoje, pri tem pa se po avstrijsko izgovarjajo, da so v to prisiljene, ker Evropa »še nima skupne rešitve«. Nima pa je, ker vsakdo gleda le še nase.

Možnosti, da na naslednjem vrhu s Turčijo, ki bo 7. marca, tako razdeljene skupine članic najdejo skupno rešitev, so najbrž minimalne. Je pa zato možnost, da s tako politiko dokončno razsujemo Evropo, ki je potem ne bo več mogoče spraviti skupaj, niti če vseh petsto milijonov Evropejcev od zunaj prisilno ogradimo z bodečo žico, videti imenitna.