Namera slovenskega premiera
Boruta Pahora in njegove kolegice - sam bi nas najbrž dopolnil, tudi prijateljice,
Jadranke Kosor o sklicu konference o Zahodnem Balkanu, najbrž ni bila prav posebej velikopotezna. Države regije naj bi poskušale zlasti Evropi pokazati, da se tudi same znajo pogovarjati in iskati rešitve medsebojnih sporov, zamer in nesporazumov. Javno napovedana v začetku januarja v sobi Mikličevega hotela v Kranjski Gori in predstavljena kot prispevek obeh držav, ki naj bi s svojim zgledom načina reševanja težav, nastalimi v času razpadanja nekdanje skupne države, postala zgled tudi drugim, je pobuda o regionalni konferenci sčasoma dobila povsem lasten, balkanski zagon. Najbrž niti Pahor niti Kosorjeva nista pričakovala, da bo njuna zamisel o balkanski konferenci sprožila toliko zadreg. Sama sta se sicer zelo dobro zavedala, kakšen interes ju je vodil k organizaciji konference.
Pahorja in Slovenijo želja po vnovični vrnitvi na Balkan, od koder se je slovenska politika v zadnjih dveh desetetjih načrtno umikala, ga zanemarjala in se do njega včasih - odvisno od zunanjega ministra - tudi preveč vzvišeno obnašala. Zdaj v času gospodarske krize in pomanjkanja velikih zunanjepolitičnih zgodb pa je to naravnost dobrodošel teren za slovenskega premiera, ki za razliko od svojih predhodnikov nima in ne bo imel v svojem mandatu nobene možnosti sodelovati v kakšni veliki zunanjepolitični zgodbi.
Drnovškova (in
Ropova) zunanjepolitična strategija je temeljila na vstopu Slovenije v EU in Nato, Janševa pa pri prevzemanju evra in predsedovanju EU. Ureditev odnosov s Hrvaško in posredniška vloga med EU in Zahodnim Balkanom je zato Pahorju prišla kot naročena.
A kot rečeno, ob zasledovanju teh ciljev sta Pahor in z njim tudi hrvaška premierka Kosorjeva, ki zdaj želi Hrvaško prikazati kot odgovorno državo, s skoraj zaključenimi pogajanji o vstopu, ki je z eno nogo že takorekoč v Uniji, morda zanemarila, s kom imata opravka. Ko so iz Ljubljane in Zagreba potovala vabila na konferenco v prestolnice držav Zahodnega Balkana, se je nemudoma pojavilo vprašanje udeležbe Srbije in Kosova za konferenčno mizo kongresnega centra na Brdu. Srbski predsednik
Boris Tadić je takoj zavrnil možnost udeležbe na konferenci, če bodo predstavniki Kosova na Brdu sodelovali kot zastopniki samostojne države. In obratno, predsednik Kosova
Fatmir Sejdiju in premier
Hashim Thaqi ne nameravati pripotovati v Slovenijo, če ne bosta tam nastopala kot dejanska zastopnika svoje samostojne države.
Zaplet sta Pahor in Kosorjeva poskušala rešiti v petek na Ptuju. V svojo družbo sta polnopravno sprejela srbskega predsednika Tadića, ustanovili »personalno trilateralo SHS«, predstavili možnost, da bo konferenca na Brdu potekala v stilu konferenc iz hladne vojne, torej brez državnih oznak in navedb funkcij udeležencev. Tadić je sicer v petek nakazal možnost kompromisa, a je potem v soboto poslal spet drugačen signal. V reševanje Pahorjeve misije se je, najbrž brez kakšnega posebnega dogovora, v petek vključila tudi evropska komisije. Po srečanju s srbskim premierom Cvetkovićem je predsednik komisije Barroso izjavil, da Srbija mora pokazati več pripravljenosti za sodelovanje in dogovarjanje s svojimi sosedami, če hoče napredovati na poti v evropske povezave. Bo ta evropska spodbuda pomagala Pahorju in Kosorjevi, je sicer še neznanka, a ne gre pozabiti, gre za Balkan, kjer je vse mogoče.
Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela.
Zaplet sta Pahor in Kosorjeva poskušala rešiti na Ptuju Foto: Igor Zaplatil/Delo