Rešilne bilke

»Ustavno sodišče ni psihiatrična klinika in ne more zdraviti vseh političnih norosti.« To je junija lani dejal predsednik ustavnega sodišča Miroslav Mozetič po tem, ko je državni zbor za datum predčasnih parlamentarnih volitev določil 13. julij, ustavno sodišče pa datum razpisa volitev ni spremenilo.

Eno izmed pomembnih sporočil – sicer ne omenjeno prvič – ocene dela ustavnega sodišča v preteklem letu je, da ustavno sodišče ni edini varuh ustavnosti, zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Je le najvišji varuh, pravi Mozetič, kot rešilna bilka v skrajni sili, če vsi drugi odpovedo. Je torej zadnji in ne prvi varuh ustavnosti. Pred njim je namreč kar nekaj institucij, ki morajo pri svojem delu upoštevati ustavo in mednarodne akte, ki zavezujejo našo državo. To so vsi državni organi, vlada z upravnim aparatom, državni zbor in redna sodišča. Statistični podatki kažejo, da se zakonodajna in izvršna oblast tega ne zavedata dovolj. Z ekspresnimi zakonodajnimi posegi, brez resnih razmislekov o ustavnopravnih posledicah zakonskih rešitev, breme odgovornosti prenašata na ustavno sodišče. Na način, kot pravi predsednik ustavnega sodišča, da ga »vlečeta« v politične procese.

»Vleki« v odločitve, ki bodo odmevale v javnosti – tako politični kot strokovni –, se ustavno sodišče ne more izogniti. Niti kratkoročno. Do poletja bomo tako izvedeli, kako je odločilo v zadevi Patria in kako o referendumu o zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

V politično eksplozivnem primeru Patria bo moralo ustavno sodišče odgovoriti na tri vprašanja: ali je bilo v tem primeru kršeno načelo zakonitosti; ali je bilo kršeno načelo nepristranskosti sojenja; ali indično dokazovanje krši ustavna načela. Odločitev o referendumu o zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, če bodo zahtevo vložili in bi ji ustavno sodišče ugodilo, bo vsebovala presojo o (ne)diskriminaciji na podlagi osebnih okoliščin. Mozetič sicer pravi, da vzporednic z referendumom, ki ga je dovolilo ustavno sodišče glede družinskega zakonika, ni mogoče delati, saj se je v tem času marsikaj spremenilo – tudi glede ustavne ureditve.

V času, ko nekateri verjamejo v politično pristranskost sodišča, njeno nezadostno utemeljitev odločitev in intelektualno nizkost sedanje sestave, lahko ustavno sodišče na te očitke odgovarja zgolj z argumentiranimi odločitvami. Te – ne glede na svojo prepričljivost – seveda nikoli ne bodo zadovoljile vseh. Bodo pa, in to je odgovornost ustavnega sodišča, določile standarde za prihodnje odločitve ustavnih sodnikov, tudi za tiste, ki bodo nasledili sedanjo sestavo.

Ustavno sodišče je ob analizi dela v preteklem letu poudarilo še eno pomembno okoliščino. To je, da glede na odstotek uspešnih ustavnih pritožb – ko se posamezniki na ustavno sodišče obrnejo, ker so prepričani, da jim je ali državni ali lokalni organ ali pa sodišče kršilo njihove pravice – ni mogoče sklepati, da naše pravosodje (po SDS krivosodje) dela zelo slabo. Prav nasprotno. Odločitev v zadevi Patria zato te ugotovitve, kakršna koli že bo, ne bi smela spodnesti.