sre, 22.08.2012, 22:00
Retorika resignacije: barantanje z bankrotom
So se politiki že sprijaznili s tem, da nam ne bo uspelo?
Je bankrot Slovenije res že neizogiben? Retorika po vrhu parlamentarnih strank kaže, da zagon za reševanje težkega finančnega položaja države pojenjuje. Ko se vse izjave vrtijo okrog tega, kdo bo kriv, če nam ne bo uspelo, je upravičeno domnevati, da so se že sprijaznili s tem, da nam najverjetneje res ne bo.

Vnaprejšnje iskanje krivca namesto rešitev je lahko znamenje, da je vlada obupala nad tem, da bi še lahko s strpnim, a odločnim dialogom poiskala širše sprejemljive rešitve, ki bi zaustavile »drsenje voza navzdol«. Lahko pa je tudi sporočilo, da vladi ni do takega postopka reševanja zapletenega finančnega položaja.

Še dopoldne se je zdelo, da bo vendarle mogoče doseči kompromis, ki bo zadovoljil celotni parlamentarni spekter. Če bi koalicija privolila, da se zlato fiskalno pravilo uvede z zakonom, in ne z ustavo, bi bilo temeljno nesoglasje z opozicijo odpravljeno. In izjave politikov ob dopoldanskem sestanku koalicije so kazale, da so pripravljeni to storiti. A popoldne je premier Janez Janša tako možnost zavrnil – s posmehom. V bistvu je sporočil, da se bodo problemi slovenske države reševali po njegovo ali pa se sploh ne bodo reševali.

S tem spravlja v zagato tudi opozicijo. Sili jo, da bodisi prizna poraz in naredi vse po njegovem ali pa vztraja pri svojem in tvega obtožbe o krivdi za to, da v teh težkih razmerah ni mogoče nič storiti.

Nedvomno drži, kar pravi premier, da nas bo odlašanje z odločitvami drago stalo. A z njimi v tej državi že predolgo odlašamo. Že od Pahorjeve vlade in še prej. Lanske predčasne volitve in nastop nove vlade niso glede tega spremenili nič bistvenega. Morda res zato, ker tisti, ki so bolje seznanjeni z vsemi relevantnimi dejstvi, vedo, da bo ne glede na to, kaj ukrenejo, na koncu treba priznati poraz in prositi za mednarodno finančno pomoč.

Retorika resignacije: barantanje z bankrotom

Foto: Tadej Regent/Delo

Prijavi sovražni govor