Tiskane izdaje
»Če bi vlada naredila toliko dobrega, kot ste naredili novinarji za revmatike, potem ne bi bilo prav nikakršnega razloga za bojazen pred prihodnostjo, saj bi bila ta zelo optimistična.« Predstojnik Kliničnega oddelka za revmatologijo UKC Ljubljana prof. dr. Matija Tomšič zna biti v svojem videnju resničnostnega vsakdana v bolnišničnem okolju zelo neposreden, prav nič prizanesljiv do odločevalcev. Do tistih, ki s togimi rešitvami in neempatičnim odnosom zdravstvenemu bitju in žitju vedno znova krojijo povsem pretesno obleko, ovenčano s toliko okrasnimi, a neuporabnimi pritiklinami, da prava narava sprememb ostane prikrita. Dokler šiv ne poči, seveda.
In dr. Tomšiču se je znova zgodilo prav to. Pošla mu je potrpežljivost, revmatološki šiv je (znova) počil. Upravičeno. In v zelo simboličnem trenutku. Danes je svetovni dan revmatikov. Pri nas ima revmatična obolenja kar 11 odstotkov prebivalstva. Revmatologov pa je v vsej Sloveniji le 20. Kar seveda ne pomeni nič drugega kot to, da so čakalne dobe še vedno dolge, predolge, kljub zapovedanim pravilom in spisanim pravilnikom o njihovem skrajševanju. Predstojnik po njegovi oceni »najbolj produktivnega in zanesljivo najboljšega raziskovalnega kliničnega oddelka v UKC« takšno stanje, v katerem praksa ne zmore slediti teoriji, primerja z iluzijo, po kateri bi, denimo, v zakon napisali, da mora Matic Osovnikar prihodnje leto 100 metrov preteči v manj kot desetih sekundah.
Na področju revmatologije je bilo sicer narejenega veliko. Bolniki pri nas dobivajo sodobno zdravljenje, ki se je v primerjavi z niti ne tako daljno preteklostjo tako izboljšalo, da niso več obsojeni na mirovanje in onemoglost, ampak ostanejo še naprej aktivni, ne le v domačem okolju, ampak praviloma lahko opravljajo tudi svoje delo. Manj je invalidskih upokojitev, redkejše je vstavljanje umetnih sklepnih protez, pri dostopnosti najsodobnejših oblik zdravljenja pa se je Slovenija z odmikom od drugih balkanskih držav opazno približala razvitemu zahodu.
Toda pri razmerah za delo se težave ne nehajo grmaditi. Na omenjenem oddelku imajo tako malo zdravnikov, da je nemoten ritem dela pravzaprav nemogoč. Ko se je letos upokojil eden od devetih zdravnikov, so prosili vodstvo UKC, naj s tem strokovnjakom »z unikatnim znanjem s področja revmatologije« vendarle podpiše podjemno pogodbo, da se bo delo tudi v tej ambulanti lahko nadaljevalo. Štiri mesece ni bilo odgovora. Po revoltih, tudi bolnikov, je zadeva zdaj rešena. Toda kako?
Upokojeni zdravnik ima urno postavko v višini 28 evrov. V tem času mora opraviti dva prva pregleda in štiri kontrolne. V isti instituciji, torej v UKC Ljubljana, pa serviserju, ki, denimo, popravlja diktafone, plačajo 55 evrov na uro. Za istega zdravnika, ki so mu na uro pripravljeni plačati manj kot 30 evrov, pa bi UKC od splošne bolnišnice v Izoli – če bi jim ga »posodil« za občasno delo – zahteval plačilo 80 evrov na uro.
Niso le bolniki tisti, ki so v hudi stiski zaradi svoje bolezni. Tudi zdravniki, ki skrbijo za njihovo zdravje, čedalje teže prenašajo sistemske anomalije. Vsakršno gibanje v smeri sprememb na bolje bo dobrodošlo. In nujno.
