Tiskane izdaje
Pred vrati vsakega tretjega Slovenca že stoji. Na vsaka tretja vrata že trka. Revščina, namreč. Statistika je poredna gospa. Pod lepo obleko skriva umazane podrobnosti. A naj jih še tako skriva, številke ne lažejo. Vlada se tolaži, da je imela lani štiri tisoč manj prebivalcev pod pragom revščine kot leto prej in da upada tudi število onih, ki jim grozi socialna izključenost – ta odvzema človeku temeljne pravice in veže nase revščino, prikrajšanost in nestrpnost.
Ko človek sešteje 287.000 Slovencev pod pragom revščine in 385.000 potencialnih socialnih izključencev, pride do – »umazanih«, pravzaprav zastrašujočih 672.000 posameznikov, ki že nosijo nalepko uboštva oziroma si jo bodo kmalu lahko nadeli, če se na področju sociale, pokojninskih, zdravstvenih in mladinskih politik kaj ne spremeni. Na bolje, seveda.
Ministrstvo za delo se hvali z ukrepi, a mladi v Sloveniji in generacija 65+ bi jim težko pritrdili. Statistika je neizprosna: otroci, starejši, samske ženske, samohranilci, nizko kvalificirani delavci, brezposelni, nedejavni, delovno sposobni ljudje skupaj z invalidi, podeželski ljudje in migranti se spopadajo z najvišjim tveganjem revščine in izključenosti. Slovenija ni izjema. Zasavje je njen poligon, kjer že vsakemu četrtemu grozi izključenost, a je še zmeraj zadovoljen z življenjem. Človek se pač navadi ...
Države z visoko stopnjo zaposlenosti se običajno manj spopadajo z revščino in izključenostjo. A tudi imeti delo ne pomeni vselej biti zaščiten pred njima. Slovenija je šolski primer: 54.000 ljudi ali skoraj sedem odstotkov vseh delovno aktivnih v državi ima delo, a obenem živijo pod pragom revščine. Enočlansko slovensko gospodinjstvo bi moralo za spodobno življenje imeti najmanj 7399 evrov dohodka na leto. Če nima, tvega oznako revščine in pomanjkanja.
Za Avstrijce je revno enočlansko gospodinjstvo, ki nima 14.000 evrov dohodka, v Srbiji pa tisto, ki ne zbere najmanj 1500 evrov. Številke so krute. Slovenec za dostojno življenje potrebuje dvakrat manj kot njegov severni sosed, ta pa dvakrat manj kot soseda Norvežan ali Švicar, ki, mimogrede, nista prebivalca velike srečne družine narodov EU. Kot tudi ne južni »brat« Srb, ki preživi s petkrat nižjim dohodkom od Slovenca. Ali je tudi bolj zadovoljen, statistika ne poroča. Na neevropskem jugu je dostojno življenje ovrednoteno tudi do petnajstkrat niže kot na neevropskem severu. Vmes je združena Evropa, kjer se »najrevnejši« (Madžarska) od »najbogatejših« (Luksemburg) razlikujejo »le« desetkrat ...
Politike zaposlovanja, izobraževanja in blaginje na ravni držav, ki imajo za cilj boj z revščino, lahko pomembno vplivajo na ravni tveganja, se glasi socialna dimenzija strategije Evropa 2020. A ravni tveganja in strategij spopadanja z revščino je najbrž najmanj toliko, kolikor je življenjskih standardov v Uniji.
Pragi revščine so na zahodu EU od štiri- do petkrat višji kot na vzhodu. Tudi revščina in socialna izključenost znotraj Slovenije se gibata v tej smeri: bliže ko sta vzhodu, več ju je. Le zadovoljstvo z življenjem je razpršeno. Najmanj zadovoljni živijo v deželi kralja Matjaža. Ker tudi tam že trka revščina ...
