Režimske volitve

Danes se bodo v Egiptu začele parlamentarne volitve, ki bodo trajale več mesecev. Volilna pravila, ki so popolnoma enaka kot v času Mubarakovih »gledaliških volitev«, so tako zapletena, da jih v celoti razumejo le tisti, ki so jih napisali. Pripadniki »starega režima«, torej. Režima, ki je po februarskem odhodu poslednjega egiptovskega faraona ostal na oblasti in v zadnjem tednu brutalno obračunal s protestniki na Trgu osvoboditve v središču Kaira. In režima, ki bo v egiptovskem sedlu zagotovo ostal tudi po volitvah.

»Ljudstvo s Tahrirja«, ki je izpeljalo prvi krog egiptovske revolucije in pravkar krvavi v drugem, je zahtevalo prestavitev volitev, saj bodo te v vsakem primeru potekale v neregularnih, kaotičnih in nedemokratičnih razmerah. Vrhovni vojaški svet, ki si je v zadnjih mesecih prilastil pridobitve ljudske vstaje, mladim protestnikom ni prisluhnil. Z destabilizacijo države in ustrahovanjem prebivalstva - predvsem tako imenovane tihe večine, ki sama po sebi dokazuje totalitarnost vojaške vladavine - so generali dosegli svoj namen.

Množica novih političnih strank in gibanj za predvolilno kampanjo ni imela na voljo ne dovolj časa ne denarja, le logistiko. Tesnobno vzdušje v državi je zaslepilo ideje o prihodnosti in skupaj z volilno zakonodajo že pred »revolucijo« z naskokom utrdilo najmočnejša bloka v državi. Prvi blok skupaj s strankami, v katere so se »infiltrirali« predstavniki Mubarakovega režima, nadzira vojska. Drugi blok v celoti obvladuje navidezno razpršena Muslimanska bratovščina. Ne prvi ne drugi blok z demokracijo in svobodo nima nič skupnega. Vojska hoče ostati na oblasti in ohraniti privilegije - generali obvladujejo skoraj štirideset odstotkov egiptovskega gospodarstva. Muslimanski bratje hočejo povečati nadzor nad egiptovsko družbo. Njihovi voditelji se dobro zavedajo, da zato ne potrebujejo parlamentarne večine. Ugled in razširjenost bratovščine, ki se je okrepila zaradi popolnega režimskega zanikanja revnih, naraščata s pomočjo vseprisotnih salafističnih televizijskih programov, ki obvladujejo egiptovsko podeželje, financirajo pa jih saudski poslovneži sumljivega slovesa.

V vmesnem prostoru ni skoraj ničesar. Revolucija je ostala brez glasu. Volitve ne bodo spremenile ničesar. Notranja trenja se bodo še bolj zaostrila. Ulice bodo še bolj krvavele. Egiptovsko gospodarstvo je v katastrofalnem stanju. Množice, ki so pozimi verjele, da bo revolucija poleg Mubarakovega padca prinesla tudi boljše življenje, so hitro izgubile iluzije. To je - poleg močnega režimskega pritiska na tiho večino - tudi ključen vzrok, zakaj protestnikom na Tahrirju (pre)hitro zmanjkuje sape.

Egiptovski deus ex machina se je, tako kot pozimi, v ključnem trenutku znova spustil na gledališki oder in razsodil v - svojo korist. Tresla se je gora, a iz nje se je, poleg nekaj večjih skal, usulo le ogromno kamenja.