Roboti so dobrodošli, ljudje ne

Med 16. in 18. julijem bo v Washingtonu potekalo mednarodno mladinsko tekmovanje v robotiki (First Global), na katero so se prijavile ekipe najstnikov skoraj z vsega sveta. Konkurenca je bila huda. Izbrani so bili le najboljši robotski projekti, med njimi tudi projekt šestih afganistanskih deklet (Team Afghanistan).

Mlade afganistanske raziskovalke so zaprosile za vizum, toda ameriško zunanje ministrstvo je – brez argumentacije – njihovo prošnjo zavrnilo. Pozivi organizatorjev robotskega tekmovanja niso zalegli. Nadobudne deklice so očitno same po sebi prevelika nevarnost za ameriško državno varnost. Zakaj same po sebi? Njihovemu robotu ob vstopu v Združene države oblasti ne bodo delale težave; to jim je bilo zagotovljeno.

Slabih šestnajst let po začetku ameriške invazije na Afganistan, ki so jo njeni načrtovalci svetovni javnosti trudili se predstaviti tudi kot osvoboditev žensk izpod talibskega jarma in burk ter spodbujanja izobraževanja, »edine poti v svobodo« (in »svoboden« svet), so v Združenih državah dobrodošli le afganistanski roboti, nadarjene deklice, ki jim je bilo v uteho ponujeno, da robotsko tekmovanje spremljajo po spletu, pač ne. »Vse države lahko sodelujejo na tekmovanjih, le mi ne. To je jasna žalitev afganistanskih ljudi,« je v Heratu povedala 17-letna Lida Azizi, ena izmed tekmovalk, ki bo morala ostati doma.

Morda bi ameriško zunanje ministrstvo odločilo drugače, če bi zaskrbljeni birokrati prebrali zadnje poročilo humanitarne organizacije Save The Children iz »osvobojenega« Mosula. Njihova raziskava med otroki, ki so preživeli tri leta strahovlade Islamske države in osem mesecev neprestanega bombardiranja iraških vladnih sil in mednarodne koalicije pod vodstvom Združenih držav, je namreč pokazala, da je pri večini otrok mogoče zaznati »robotsko« vedenje: devetdeset odstotkov jih je izgubilo koga izmed bližnjih in se zato niso sposobni igrati ali primerno čustvovati.

Razčlovečenje bi težko bilo bolj popolno, a pri tem vse bolj intenzivno sodelujeta tudi Evropska unija in – s pozimi sprejetim zakonom o tujcih in odvračilno azilno politiko – Slovenija. Potem ko je finančno, politično in empatično izmozgana Italija zagrozila Uniji, da bo zaprla svoja pristanišča za ladje, ki iz Sredozemlja rešujejo utapljajoče se begunce in migrante, so evropski uradniki, pomembni akterji begunske in migrantske tragedije, nemudoma našli »rešitev«. Odločili so se, da bodo močno okrepili finančno pomoč libijski obalni straži, ki bo morala v zameno za toliko in toliko milijonov evrov toliko in toliko tisočim ljudem na begu preprečiti, da izplujejo proti Lampedusi, Siciliji ali Kalabriji. Zveni kot dober posel – še posebej ob dejstvu, da je libijska obalna straža tesno povezana s tihotapskimi skupinami, ki z obal padle severnoafriške države proti Evropi vsak dan pošiljajo stotine, včasih celo tisoče ljudi. Te iste tihotapske skupine so sestavljene iz pripadnikov različnih paravojaških skupin, ki nadzirajo večji del Libije in so del ene izmed treh vzporedno delujočih (samooklicanih) vlad.

Krvavi kaos v Libiji je na vrhuncu, a Evropska unija se je očitno odločila ogrožena življenja stotisočih ljudi, ki bežijo pred vojnami, nasiljem, revščino in vse bolj tudi pred posledicami podnebnih sprememb, »zaupati« kriminalnim združbam. (T)istim podizvajalcem, ki obvladujejo trgovino z ljudmi in orožjem, organizirajo verige suženjstva in spolnega nasilja ter »kurijo« nestabilnost v Sahelu, enem najbolj vročih, suhih in nestabilnih območij na svetu, kjer na poti proti obalam Severne Afrike vsako leto izgine več tisoč begunskih in migrantskih življenj. Puščavski pesek in veter hitro poskrbita, da so vsa trupla videti enako – snežno belo. Podobno kot Sredozemlje hitro poskrbi, da posledice evropske (proti)begunske in (proti)migrantske politike hitro izginejo izpred iz dneva v dan manj občutljivih oči: od leta 2000 do danes je na tako imenovani osrednji sredozemski poti proti Evropi umrlo okrog 30.000 ljudi. Samo lani več kot 5000. Kot kaže, bo letošnje število smrti v Sredozemlju najvišje do zdaj.

K temu bo gotovo veliko prispevala še ena velika evropska ideja – močna omejitev (dejansko prepoved) delovanja nevladnih humanitarnih reševalnih ekip v Sredozemskem morju, ki so v letošnjem letu po podatkih Visokega komisariata za begunce pri Združenih narodih (UNHCR) iz morja rešile kar 41 odstotkov vseh utapljajočih se ljudi.

Ob vsem naštetem je novica, da je Avstrija ta teden na mejni prehod Brenner v strahu pred »begunskim valom« iz Italije poslala vojsko in štiri oklepnike pandur, ki so nekaj časa »varovali« tudi avstrijsko-slovensko mejo pri Šentilju, nekako izzvenela, tako samoumevna in nespektakularna je bila. Počasno umiranje schengna in ponovna militarizacija nacionalnih meja sta namreč popolnoma konsistentna s politikami, ki povzročajo vojne, potem pa življenje ljudi, ki bežijo iz vojn, ogrozijo še enkrat.

Roboti so dobrodošli, ljudje ne.