Rog trajanja

Medtem ko se v glavnem mestu množi turistična ponudba, ko lokalna oblast z akcijo Stop vandalizmu »čisti« prostor in ga skladno z ideologijo potrošniške dopadljivosti dela privlačnega za kapital, Rog prav tam opozarja na obrobje družbe kot nujno posledico izkoriščevalskih razmerij v kapitalizmu. Zato je bilo odprtje prostorov za javnost, kot so zasedbo nekdanje legendarne tovarne koles pred desetletjem poimenovali umetniki, študenti, aktivisti in drugi, nujno.

Vse od opustitve množične proizvodnje koles na začetku devetdesetih let, ko je po nacionalizaciji družbenega premoženja sledila njegova privatizacija, so prostori Roga samevali. Po prostorsko-ureditvenem načrtu, sprejetem v ljubljanskem mestnem svetu po tem, ko je občina pred dobrim desetletjem postala lastnica območja, so tam sicer predvideli gradnjo kompleksa stavb s trgovinami, gostilnami, stanovanji, poslovnimi in javnimi prostori ter garažami. Tudi v novih načrtih so javno-zasebne dejavnosti in očiščeno nabrežje Ljubljanice, ki bo privabljalo potrošnike.

Teh idej oblasti do zdaj niso uresničile. Sedem tisoč kvadratnih metrov površine v ljubljanskem mestnem središču je tako več kot desetletje propadalo – podobno kot nekaj drugih prostorov, kjer zdaj namesto obljubljenih projektov zevajo gradbene jame. In medtem ko občina napoveduje, da gre tokrat zares in da bodo začeli rušenje nekaterih objektov v Rogu in tako vendarle uresničili napoved o postavitvi več milijonov evrov težkega centra alternativnih umetnosti, rogovci opozarjajo, da so ga tam – kljub slabim pogojem, med drugim brez elektrike – sami že vzpostavili. Toda v nasprotju z občinskimi načrti, pravijo, »gre za nepridobitne in neodvisne dejavnosti, s čimer pripomoremo h kvaliteti umetnosti, kulture, socialne varnosti, mišljenja in življenja mesta Ljubljane«.

V oživljeni tovarni, kot jo sami imenujejo, so prostor in podporo med drugim našli izbrisani prebivalci demokratične Slovenije, glas in obraz so dobili nevidni delavci sveta, prosilci za azil, begunci in Romi, tam je pred kratkim nastala fronta, ki z javnimi akcijami opozarja na vse bolj navzoč rasizem. Čeprav so v desetletnem delovanju nekatere skupine in posamezniki odhajali, spet drugi prihajali, je Rog postal prostor srečevanj, medsebojne pomoči in kritične misli. Antropologinja Nina Vodopivec je o njem pred časom zapisala, da gre za prostor, kjer se bijejo različne bitke za preživetje. Rogovci napovedujejo, da jo bodo bili tudi tokrat.

In zdi se, da vsakokratni poskusi oblasti poseči v Rog, in prekarna situacija, ko uporabnikom vseskozi grozi evikcija, tamkajšnjo skupnost na novo vzpostavljajo in povezujejo. Tako se pokaže, da pravice, in z njimi tudi pravica do mesta, niso dane, ampak vedno znova izbojevane. Ali kot piše nekje v tovarni – gre za »neomejeni Rog trajanja«.