Rojstvo države

Kljub skoraj popolnemu nasprotovanju mednarodne skupnosti in – tudi vojaškim – grožnjam sosednjih držav ter Bagdada so iraški Kurdi včeraj množično odšli na volišča ter plebiscitarno podprli odhod iz Iraka in nastanek neodvisne kurdske države.

Vse do zadnjega se je zdelo, da bo predsednik Kurdskih regionalnih oblasti (KRG) Masud Barazni vendarle popustili pod pritiski in referendum preložil za »nedoločen čas«. Toda aroganten, agresiven in vzvišen ton njegovih sogovornikov v Bagdadu – zaradi česar pogajanja sploh niso bila mogoča – in mednarodne skupnosti je Barzanija in ožji krog njegove družinske oligarhije še bolj utrdil v prepričanju, da je edina prihodnost Kurdistana čim prejšnji in nepovratni odhod iz Iraka ter ustanovitev prve res neodvisne kurdske države v zgodovini.

Barzaniju je v dneh pred zgodovinskim ljudskim glasovanjem uspelo poenotiti politično in klanovsko tradicionalno razdvojeno družbo iraškega Kurdistana – referendum so v ključnem trenutku podprle vse opozicijske stranke in poti nazaj ni bilo več. K temu je precej pripomoglo tudi široko časovno okno (dve leti), ki ga je v procesu dokončnega osamosvajanja od Iraka namenil predsednik za zdaj še iraškega Kurdistana.

Ljudje, vajeni vojn in drugih negativnih zgodovinskih dogodkov, ki so jih naučili, da so velika pričakovanja znak nerazumevanja časa in prostora, so volili na valovih patriotizma in upornosti, a z zavedanjem, da bo jutri »nov dan«. Nov dan, ki lahko prinese novo vojno. In nov dan, ki tudi v morebitnem miru za geografsko, politično, strateško, predvsem pa ekonomsko zelo občutljivi Kurdistan, ki je skoraj popolnoma odvisen od cen nafte, nikakor ne bo milosten.

»V Bagdadu govorijo, da smo sekta. Zdaj bodo morali dojeti, da smo – nacija,« je dejal moj kurdistanski prevajalec.