Rozine iz strateške potice

Še nobena turistična strategija ni sama po sebi prinesla preobrata v turistični sposobnosti države, v ponudbi in njenem iztržku. Suhoparni papirji turistov ne zanimajo. Strategijo namreč hitro preberejo pri prvi večerji, v postelji, v kateri prespijo, na javnem stranišču, na vlaku, ki ga čakajo, na vlečnici, na plaži, v širini kolesarske steze, v tonu pri prodajalcu sadja ...

Prvi odziv na pravkar potrjeno, šesto strategijo po vrsti, je najprej ocena, da jo je evidentno naročala ekipa z ministrom, ki ima za sabo veliko turistične kilometrine. Najbolj pa stroka podpira preusmeritev pozornosti v nujno povečanje naložb v turizem. Naš turizem je v zadnjem desetletju najbolj zamudil vlaganja v kakovost produkta in kakovost kadrov. Oba stebra ponudbe sta iztrošena, podcenjena in utrujena.

Strategija omogoča vzvode za zagon novih naložb, ustanovitev sklada za razvoj turizma. Obljublja bančne in druge kreditne politike, državne spodbude za razvoj turizma, državna in evropska nepovratna sredstva. Konsolidacijo in prestrukturiranja državnega lastništva podjetij v turizmu naj bi izvedli z državnim skladom (ta naj bi deloval v SDH). Po komentarjih ministra Zdravka Počivalška sodeč, naj bi novi sklad preprečil »razprodajo«, torej privatizacijo večjih turističnih podjetij, verjetno z namenom, da bi ustavil špekulativne (prepoceni) prodaje. To vlogo namerava prepustiti sedanjim velikim lastnikom, torej takim, kot sta Sava (Istrabenz) in DZS.

In to je tudi bistvo spopada za portoroške in druge hotele. Če bodo ta podjetja v prihodnjih nekaj letih vzpostavila nujno temeljito večplastno prenovo omenjenih kapacitet, bo Počivalškov načrt uspel. Če pa bodo turistični baroni še naprej izkoriščali državne hotele za izčrpavanje, kot se je dogajalo v zadnjih 15 letih (od vstopa skoraj istih igralcev v slovenski turistični biznis), potem se turizmu ne piše prav dobro, vsem obljubljenim milijardam navkljub. »Ne potrebujemo papirnatih obljub: znižajo naj nam davke ter čim prej dajo dovoljenje za podaljšanje letalske steze in golfsko igrišče, ki ga v najbolj turistično razviti destinaciji edini v državi ne smemo graditi,« pravi prekaljeni portoroški turistični kader. Tudi visoka šola za hotelirstvo in izobraževanje kadrov bo v veliko pomoč turizmu, vendar če jih bodo tudi v prihodnje plačevali tako, kot jih, bodo najboljši še naprej odhajali.

Minister bi veliko naredil že, če bi, denimo, dosegel doslednejše pobiranje turistične takse (ne le njeno povečanje do halucinantnih štirih evrov za turista na noč). Ali pa če bi ves denar od igralniških koncesnin šel v STO in ne v integralni proračun.

Veliko bi slovenski turizem dosegel z inovativnostjo in kreativno promocijo. Ko je papež nagovoril Melanijo Trump s potico, se je Slovenija malce hahljala in umovala. V tistem trenutku bi morali v Ljubljani organizirati festival potice in nanj opozoriti na najpomembnejših svetovnih trgih, pravi etnolog Janez Bogataj. Nikoli ni prepozno. Niti za to, da iz tokratne strateške potice poberemo najslajše rozine.