Tiskane izdaje
Zimske olimpijske igre v Sočiju so bile igre predsodkov in stereotipov o Rusiji in Rusih. Še zlasti na začetku, ko so bile del geopolitične igre. Narekovale so jo najbogatejše države zahoda z svojimi politiki in mediji. Del te vroče politične zgodbe in zlorabe so bili tudi istospolni, o katerih pa med igrami ni bilo slišati niti ene same besedice. Tako kot ne o kratenju človekovih pravic v Rusiji in še vseh drugih temah, ki še kako okupirajo sodobno Rusijo.
Ko se je predsodkovna zavesa odstrla in se je Soči pokazal v najlepši olimpijski luči, so kritike zamenjale pohvale. Nobenega dvoma seveda ni, da so bile igre na obrobju Kavkaza in Sočija odlično pripravljene. Prav vse – od priprav tekem, bivanja v luksuznih apartmajih in hotelih do varnosti – je z nekaj manjšimi spodrsljaji delovalo domala brezhibno.
Bogato Putinovo Rusijo smo torej videli v zelo lepi luči. Takšni, kot si je želel. Ljudje so bili zelo prijazni in dobrosrčni, pa naj so bili to v uniforme iger preoblečeni policisti ali pač številni prostovoljci iz vse Rusije. A se zdi, da je bilo vse, razen seveda nenarejene prijaznosti ljudi, vendarle nekakšna Potemkinova vas pod okriljem aristokratov MOK, ki jih zanimata le blišč njihove prireditve in lastne zadnjice oziroma udobje. Prave Rusije v Moskvi in olimpijskem Sočiju oziroma Rdeči Poljani pač ne moreš spoznati. Ko bo v Rusiji naslednje veliko tekmovanje, bomo najbrž poslušali o istih temah, med jesensko formulo 1 najbrž ne. Tam je v igri drugi kapital. Kakorkoli že, Putin in njegovi so medijsko vojno zlahka dobili. Tudi zato, ker dlje od Rdeče Poljane in Adlerja zaradi grozno natrpanega programa tako ali tako nismo videli.
Kako delujeta sodobni šport in olimpizem, pa morda najbolje ponazarja odločitev Častnega razsodišča za šport (CAS), ki je pritožbo Slovenije in Kanade zaradi nepravilne opreme francoskih smučarjev v krosu zavrnilo, ker sta jo vložili prepozno. Športnim veljakov, ki naj bi jih odlikovala poštenost, ni prišlo niti na pamet, da bi obravnavali vsebino in vse dokazne materiale. Tako kot se nihče ni obregnil ob predlog nekaterih športnikov, da bi Mednarodni olimpijski komite, ki na igrah vsak dan zasluži tri milijone evrov, moral deliti dobiček s tistimi, od katerih živi. Ko so argumenti premočni, je pač forma pomembnejša od vsebine, da o fair-playu, kot eni glavnih vrednot športa, niti ne razpredamo. Pa ne gre tu za Flisarjevo morebitno kolajno, ampak princip.
Tako so nekako tudi izzvenele igre v Sočiju. Že danes nikogar več ne bo zanimal nobeden izmed močno izpostavljenih problemov ruske družbe in Sočija z vso olimpijsko okolico. Tako kot že zdavnaj denimo sveta več ne zanima, kaj se dogaja z olimpijskim Pekingom, Kitajci in Tibetanci ali pač Atenami in obubožanimi Grki, če poudarimo le najbolj »problematična« gostitelja iger v zadnjem obdobju. Soči in Rdeča Poljana sta bila 14 dni v vrtincu blišča olimpijskega gibanja, ki se zdaj z vsemi svojimi nasprotji seli v Rio de Janeiro in Pjongčang.
