Tiskane izdaje
Vsaka resnica ima več obrazov, a ko gre za Rusijo predsednika Vladimirja Putina, je zahodni vse bolj prestrašen. Kanclerka Angela Merkel načelno zavrača spreminjanje meja v Evropi, kar je Rusija naredila z aneksijo Krima, in se boji, da bo po Ukrajini na vrsti še katera država. Rusko in sirsko delovanje v Alepu se ji zdi nečloveško, za francoskega predsednika Françoisa Hollanda je celo vojni zločin. Medtem ko se zračnemu prostoru baltskih in skandinavskih držav vse pogosteje približujejo ruski lovci in bombniki brez vključene identifikacije, ruske podmornice pa »prisluškujejo« v Atlantskem in Pacifiškem oceanu, so Britanci zdaj z nejevero opazovali plovbo ruske letalonosilke Admiral Kuznecov skozi Rokavski preliv proti Siriji.
Ruska stran odgovarja s kopico svojih očitkov. Zahod in še posebno ZDA obtožujejo prejšnjega vsiljevanja svojih interesov na Kosovu, v Iraku, Libiji in drugod, kot kršitev pa ne vidijo le približevanja vzhodnoevropskih držav zahodni vojaški zvezi Nato, ampak tudi EU. Poleg tega je bil za predsednika Putina že razpad Sovjetske zveze ena največjih tragedij 20. stoletja, saj je zunaj matice ostalo več deset milijonov Rusov. Putinovo novo domoljubje pa nekatere na Zahodu že spominja na pretekla soočanja evropskih in drugih nacionalizmov, le da z jedrsko komponento.
Za največje kritike so sedanja zaostrovanja večinoma izvažanje notranjih težav države, ki je blaginjo utemeljila na prodaji fosilnih goriv, in njenega voditelja, ki tudi po šestnajstih letih ne namerava sestopiti z avtoritarne oblasti. Verjamejo, da bi Rusija za vsestranski razvoj potrebovala resnično demokratizacijo in vladavino prava, a bi potem odpadli številni monopoli in tudi potreba po ignoriranju političnih in gospodarskih lekcij 20. stoletja in začetka 21. Po tem razumevanju je Sovjetska zveza propadla tudi zato, ker je z diktaturo in centralno-planskim gospodarstvom zadušila ustvarjalnost svojih ljudi, medtem ko je Zahod rojeval Steve Jobse in Elone Muske.
Res je zaradi globalizacije nasedel tudi del zahodnega prebivalstva, kar najbolje dokazujejo volivci Donalda Trumpa, brexita ali skrajnih evropskih nacionalistov, nekateri med njimi uživajo tudi politično ali celo finančno podporo Rusije. Države, ki poskušajo z zunanjepolitičnimi grožnjami ohraniti svoj enostranski gospodarski status quo, so najbrž že vnaprej obsojene na neuspeh, so še toliko bolj problematične. Zahodni opazovalci Rusiji že nekaj časa očitajo poskuse razdelitve ZDA in Evrope z najsodobnejšimi obveščevalnimi prijemi, kibernetskimi napadi in mogočno propagando, ki jo prek »trolov« lahko opazujejo tudi bralci evropskih časopisov.
Čeprav kanclerka zaradi Sirije opozarja, da se EU lahko odzove zelo hitro, Zahod še ne ve, kaj naj stori. Zunanjepolitični minimalizem ameriškega predsednika Baracka Obame v Moskvi in drugod si ni prislužil veliko spoštovanja, saj se tik pred odhodom iz Bele hiše razgreva veliko konfliktov, o katerih najbrž ni razmišljal med sprejemanjem Nobelove nagrade za mir. Na vrh se vse bolj prerivajo jedrske in druge grožnje Rusije, v strateški besednjak pa se vrača zadrževanje, čeprav bi ga četrt stoletja po koncu hladne vojne mnogi še najraje videli na smetišču zgodovine.
