Tiskane izdaje
Na vladi potrjena odločitev ministra Žige Turka, da visoko šolstvo ne more dobiti več kot polovice zdaj že kar znamenitih dodatnih 16 proračunskih milijonov, bi bila pred še nekaj tedni morda ena od novic dneva.
Takrat so bili namreč skoraj vsem še živo v spominu akademski protesti v obliki predavanj na prostem in tisti pred parlamentom in v živem obroču okrog njega. Zadnje je potekalo ravno med proračunsko razpravo državnega zbora, ki je soočen z zelo nazorno predstavljeno stisko univerz in tudi njihovo močjo, precej nepričakovano – opozicijo je takrat podprla Državljanska lista – sklenil letos visokemu šolstvu vrniti 16 milijonov. Premalo za normalno delo, saj se visokošolski proračun že dve leti precej zmanjšuje, a dovolj za preživetje do pričakovanih skorajšnjih boljših razmer.
Zanimanje za omenjene milijone in težave akademske sfere je po tistem trajalo še nekaj časa, nato pa je vladna drama vse drugo potisnila na obrobje. O tem sta se v zadnjih dneh nazorno prepričala tudi rektorja ljubljanske in mariborske univerze, ko sta zaradi vladnega vmešavanja v razpis svojemu ministru napisala pismo, na katero bi v prejšnjih časih verjetno dobila ministrov odgovor, zdaj pa jima je Turk privoščil samo »tvit«.
Minister in njegovi očitno dobro vedo, da se ob brodolomu vlade skoraj nihče, razen najbolj prizadetih, ne meni kaj prida za težave akademske sfere, takšne razmere pa preostali v koaliciji lahko vsaj začasno obrnejo v svojo korist.
Kakšna bi utegnila biti ta korist? Pri skrčenem razpisu je to lahko preusmerjanje mladih na zasebne institucije – če bi šlo res zgolj za zmanjševanje predimenzioniranih vpisnih mest v humanistiki in družboslovju, bi se vlada tega projekta verjetno lotila drugače, vsekakor pa ne brez analiz, kateri istovrstni programi so slabši in jih je zato bolj smiselno oklestiti.
Seveda so zasebni programi lahko boljši od javnih, a to bi verjetno morali nedvoumno ugotoviti, zato pa bi morali imeti mednarodno potrjeno visokošolsko agencijo – te še vedno nimamo – ali druge verodostojne evalvatorje.
Prav tako sporni so lahko razlogi za delitev omenjenih milijonov, čeprav minister zatrjuje, da bodo s tem denarjem predvsem pomagali mladim raziskovalcem na začetku kariere, ki bi sicer lahko odšli v tujino. Žiga Turk tudi zagotavlja, da bo pol odvzetega denarja za znanost prek projektov priteklo nazaj na univerze, poleg tega bo znanost prihodnje leto, ko bo njej pripadlo 16 dodatnih milijonov, te delila z visokim šolstvom.
Morda je vse to res. Zakaj se vseeno vsiljuje nelagoden občutek, da so mladi raziskovalci lahko le izgovor? V vsakem primeru pa bi zanje država, ki jih je pustila »gole«, morala poskrbeti drugače, in ne z »rubežem« v parlamentu pridobljenih visokošolskih sredstev, ki drugim mladim omogočajo pridobitev spodobne izobrazbe.
Najslabša možnost je, da se s tem prerazporejanjem morda načrtno neti razdor med sicer prepletenim visokošolskim in znanstvenim delom akademske sfere. Precej lažje je vladati sprtim inštitutom in univerzam.
