S komolci do prioritet

Teritorialni dialog se je spremenil v državni monolog.

Objavljeno
29. marec 2017 23.19
Polona Malovrh
Polona Malovrh
Dvanajst statičnih regij se je za lažje črpanje evropskih milijonov razdelilo na dve kohezijski, nosilci regionalnega razvoja pa so še zmeraj – občine, od koder z vsako novo finančno perspektivo prihaja več dvomov o tem, ali je dogajanje na »terenu« še regionalni razvoj. Oziroma: ali je to sploh še razvoj?

Občine so podhranjene, razvojni denar iz Evrope pa do njih ne pride, čeprav je za regionalne projekte do leta 2020 na voljo slabe pol milijarde. Brez razvojnega evra niti razvoja ni, marsikje celo najbolj osnovne infrastrukture ne. Obstaja le razvojni dialog med državo in regijami, ki pa tudi močno šepa. Obtičal je pri dogovoru za razvoj regij. Bolje: pri črpanju razvojnih milijonov. V tretjem letu finančne perspektive gospodarski minister Zdravko Počivalšek za dogovor ugotavlja, da jim je vzel preveč časa, da tako ne gre več naprej. Priznanje, ki ga je operativcu Počivalškovega kova najbrž težko izreči. A minister je storil prav to. Ne prvič, najbrž niti zadnjič ne, se je na obisku na temo nujnih sprememb operativnega programa v kohezijskih regijah posul s pepelom. A žal njegove prošnje terenu, naj strne vrste z državo in razvojni dialog pripelje do točke, ko bodo končno lahko črpali evropske milijone, ne odtehtajo občinske realnosti. Mnoge občine brezperspektivnost, ki je posledica že dve leti neuspešnega dogovarjanja na osi država–teren, živijo. Zato tolažba, da ni vse izgubljeno, da bodo lahko sredstva črpale še vse do leta 2023, zveni jalovo.

Katera sredstva in koliko jih sploh bo, sta vprašanji, ki na terenu povzročata največ slabe volje. Teritorialni dialog, kolikor ga je bilo, se je začel in končal na pragu gospodarskega ministrstva z eno in isto ugotovitvijo ob prihodu in ob odhodu: denarja za regionalni razvoj ni. V isti sapi pa so od občin zahtevali nabore ključnih projektov. Tedne so se župani prepirali, čigav projekt si zasluži prioriteto, na koncu pa so nekateri ostali brez vsega. Podravci na primer brez centa za poplavno ogroženost, medtem ko se ob Ljubljanici in Sori veselijo 72 milijonov … Za koga torej ni denarja? Za uravnoteženi razvoj?

Dve leti in pol že se »kohezija« ne premakne. Prvi poziv regijam je nekje obstal. Na račun 56 milijonov, ki so dodatno »padli« iz Evrope, so na državi prevetrili operativni program. A v regijah se ga ne veselijo. Zaupanje vanj je pošlo. Dovolj imajo komolčenja v dogovorih za razvoj regij.

Razvoj območja, kjer živi več kot polovica Slovencev, je ogrožen. Država vsako leto izračunava indeks razvojne ogroženosti. Zdaj ima priložnost, da več sto milijonov evrov razdeli po tem načelu. Vzhod države to pričakuje. Zahod se brani, da gre njim več denarja le na videz. Ker je v njihovih zneskih zajet tudi denar za državo in njene organe … Ki so očitno izvirni greh za to, da je regionalni razvoj skoraj spremenil v državnega, teritorialni dialog pa v monolog države. Drugi poziv je zato lahko njen prvi popravni izpit.