Tiskane izdaje
Franc Kangler je odstopil. Odstopil je, ker ima rad mesto in meščane. Odstopil je torej s srcem za Maribor, kot se je glasil njegov volilni slogan. A ni odšel rad. Klonil je šele po klicu premiera Janeza Janše in sprejel »razumno odločitev«. Čeprav menda ne Janša ne kdo drug ni vplival nanj. Razen ulice, kajpak.
Ta mu je dala jasno vedeti, da ga noče več. Kangler tega dolgo ni doumel. Kot tudi ne, da ga dejansko ni odnesla ulica, ampak se je odnesel – sam. S svojim načinom dela. Zato za častni odhod tudi ni znal izbrati primernega trenutka. Zadnji vlak mu je odpeljal na volitvah v državni svet. Vzklikanje »Gotof je« s(m)o skozi zaprta okna mariborskega Rotovža slišali vsi, le on ga je očitno preslišal. Namesto da bi dostojanstveno ujel ta vlak in se, če bo kdaj dokazal nedolžnost, vrnil kot gospod, so mu morali prevoz na varno ponuditi policisti.
Za samodržca njegovega kova to seveda ni bil dovolj jasen signal. Nasprotno, z uporniki s facebooka je želel spor rešiti v politični maniri, z debato. Ker ni razumel, da tokrat trgovanja ne bo, saj so imeli protestniki jasno določen cilj, kar je le potrditev, da je izgubil stik s svetom zunaj zidov občinske palače. Izgubil je stik z ljudmi, s svojimi meščani.
Kangler v slepi zaverovanosti sam vase seveda ni nobena izjema v slovenski politiki. Pogosta napaka izbrancev ljudstva, predvsem tistih, za katere se ne ve, ali sploh še znajo početi kaj drugega, je namreč ta, da po volitvah pozabijo na volivce. Zato se odzivom, da za protesti stoji, denimo, politika, ali če hočete strici in tete iz ozadja, ne gre čuditi. Strah pred izgubo privilegijev je pač velik. In najbrž jih ni malo, ki se jim zdaj tresejo hlače. Kanglerjev odhod je namreč lahko šele začetek podiranja domin. Upajmo le, da brez granitnih kock.
