S TEŠ6 v Rio+20

Zakaj pa ne, bi rekli mnogi. Svetovna politika je polna velikih besed, države pa se odločajo po svoje in veliko jih gradi termoelektrarne na premog, tudi Nemčija in predvsem Kitajska. Šesti blok Termoelektrarne Šoštanj je za svetovne razmere vžigalnik, sprejetje poroštva zanj pa cisterna v morje zadolženosti države, če ga primerjamo s pomočjo državam v evroškipcih in dokapitalizacijami bank.

V Riu de Janeiru so se začeli svetovni voditelji pogovarjati o zelenem gospodarstvu in se uskladili, da je prehod nujen. To preprosto pomeni, da ne porabljamo več, kot Zemlja lahko obnovi. Fosilna goriva se tako nujno znajdejo na napačni strani. A tu se spet pokaže dvoličnost, saj se za odpravo porabe nafte, onesnaževanja in vojn ne zavzema prav veliko držav, vsaj največjih ne.

Za Slovenijo bi bila elektrifikacija prometa ravno najboljša zelenogospodarska razvojna priložnost. Imamo proizvajalce elektromotorjev, najboljšega proizvajalca električnih letal, najboljšo infrastrukturo za polnjenje električnih avtomobilov in še marsikaj. Kar je pri tem še najboljše, je to, da se izognemo porabi nafte, ki bo čedalje redkejša in dražja, po drugi strani pa so električni avtomobili lahko hranilniki elektrike. Šele to bi omogočilo, da Slovenija v energetsko mešanico spravi 30 odstotkov elektrike iz sonca in vetra, ne ustavitev projekta TEŠ6.

TEŠ6 bo po načrtih kuril domač lignit, zaradi česar vsakemu okoljevarstveniku stopijo lasje pokonci. Dodatno pa še zato, ker o projektu ni bilo celovite javne razprave. Vendar je po drugi strani zelo verjetno, da projekt ne bi dobil ugodnih posojil Evropske investicijske banke, če ne bi imel najsodobnejše tehnologije. Rio+20 bo zelen, odločitve naših poslancev o prihodnosti pa se spet ne da napovedati.