S testom proti stigmi

»Ko so sosedje izvedeli, da imava hiv, so bila naša okna razbita, naš avto pa razdejan. Zadevo sva prijavila policiji, ta je takoj ukrepala. Kljub temu je bila izkušnja grozna, zato sva se odselila.« Tako je bilo nekoč, niti ne tako zelo davno. In kako je danes?

Znano je, da stigma in diskriminacija temeljita na neizobraženosti in na predsodkih, od nekdaj. Znano je tudi, da še vedno dobro uspevata in se bohotita v številnih okoljih, v katerih se sporočilo o večplastnem pomenu neodtujljive enakosti vedno znova izgubi.

To potrjujejo številne osebne zgodbe, boleče izkušnje, ki sta jih povzročila bolezen in nerazumevanje njene narave. »V svojem delovnem okolju se nisem razkril. Ne verjamem, da bodo še vedno prepričani, da sem dober učitelj, čeprav imam hiv. Prav tako ne verjamem, da so dovolj širokosrčni, da bodo hiv odmislili.«

Seveda premiki so, majhni, skromni, počasni – a vztrajni. Tudi zakonodajni. Danes ni tako kot pri starih Grkih ali Rimljanih, kjer so pobeglim sužnjem in hudodelcem vžgali stigmo na čelo, a mitov in neznanja, povezanega z eno najhujših preizkušenj sodobnega človeštva, sindromom pridobljene imunske pomanjkljivosti, je še vedno veliko.

V Sloveniji nimamo registra, v katerem bi bilo zapisano, koliko ljudi s hivom oziroma aidsom živi med nami, toda njihovo število je vendarle bolj ali manj znano. Ni jih malo, a kljub naraščanju teh diagnoz smo med državami z najmanjšo pojavnostjo okužb s humanim virusom imunske pomanjkljivosti. Med nami je okoli 900 posameznikov, ki so hiv pozitivni, in danes, ko je zdravljenje izjemno učinkovito in ta bolezen nima več usodnega predznaka, lahko živijo povsem običajno, aktivno, kakovostno življenje.

Problem tiči drugje. K tem, ki dobivajo kombinirano zdravljenje, s katerim se, če je pravočasno, možnost prenosa okužbe na partnerja zmanjša za več kot 90 odstotkov, je treba prišteti še okoli 300 posameznikov. Ti so prav tako okuženi s hivom, vendar tega ne vedo in okužbo širijo naprej. V tej neprepoznani skupini tiči nehoteno gonilo epidemije, ki znova narašča – vse pogostejše pa so tudi druge spolno prenosljive okužbe, na katere nihče, ki živi v zaupanja in ljubezni polnem intimnem odnosu, niti ne pomisli. A te se, kot potrjujejo številne osebne zgodbe, lahko prikradejo v življenje vsakega človeka.

Živimo v družbi, ki ljudem s hivom zagotavlja najboljšo možno zdravstveno oskrbo. To se ob aktualnem dogajanju v zdravstveni sferi, v krču, v katerem se je znašlo slovensko zdravstvo, pa tudi ob vse daljših čakalnih dobah zdi skorajda nemogoče. Vendar je tako.

Zato je preprosto prav, da vsak, ki morda sumi, da bi se lahko ali da se je okužil s hivom, ukrepa, se odloči za testiranje – in za življenje. Testiranje je na voljo brez napotnice, brezplačno in anonimno. Kot tako ne prinaša dodatne stigme, nasprotno: tudi s testiranjem je pri nas odprta možnost za njeno preseganje in za še bolj učinkovito obvladovanje obolenja, ki človeku, če omahuje predolgo, še vedno lahko ukrade življenje.