Tiskane izdaje
Mednarodni denarni sklad (IMF) je v tem tednu Sloveniji nastavil neprijetno ogledalo. Uradni komunike po obisku misije v dvanajstih točkah zelo jasno povzema naše težave. Vzporedno s tem, ko vlado opogumlja, naj končno izvede reformne ukrepe, ki so v teku (in se s tem morebiti izogne prošnji za mednarodno finančno pomoč), tudi opominja, zakaj so težave danes globlje in resnejše, kot so bile včeraj. Zaradi zavrnitve pokojninske in delovnopravne reforme v letu 2011, zaradi nekakovostnega upravljanja v bankah, težav v prezadolženih podjetjih in tradicionalni neprivlačnosti za tuja vlaganja, če izpostavimo samo najpomembnejše.
Velik del odgovornosti za to, da je danes težje ukrepati, kot bi bilo včeraj ali celo predvčerajšnjim, je seveda na strani politične elite. Natančneje, v načinu njenega delovanja. Zelo plastično je to pokazala današnja parlamentarna razprava o zakonu za krepitev stabilnosti bank. Vladajoča koalicija, ki je v minulem mandatu nasprotovala praktično vsem reformnim predlogom tedanje vlade, je predlagala model, ki se bo morebiti izkazal kot dober – vendar ga doslej kot takega (podprtega z izračuni, kredibilnimi projekcijami) ni znala (hotela?) predstaviti ne javnosti ne opoziciji. Ta je praznino, ki pušča ravno dovolj prostora tudi za ugibanja o morebitni nameravani razprodaji bančnih terjatev »pod mizo« izkoristila še za eno bitko o nacionalnem interesu, torej za ponavljanje stališč, kako je najbolj pomembno, da prodamo čim manj.
Dejstva pod črto pa so neizprosna. Odgovorne države so svoje banke podprle (z dokapitalizacijo, prenosom dvomljivih naložb na slabo banko ali kako drugače) že na začetku krize. Slovenija pa je izgubila štiri leta z razpravami o tem, čigava črna krava je lepše črna. Zdaj je v družbi Španije, ki ji pogoje prestrukturiranja diktirata IMF in EU.
