Saj vedo, kaj delajo?

Nikjer na zemeljski obli se na enem mestu ne zbere toliko političnih, gospodarskih in civilnodružbenih voditeljev kot januarja v švicarskem Davosu. Desetine šefov držav in vlad, poldrugi tisoč vrhunskih poslovnežev z vsega sveta, nešteti predstavniki nevladnih organizacij in cerkva ter inovativni posamezniki vsako leto romajo na razprave o izzivih sedanjosti. Iskrivih zamisli tudi tokrat ne manjka, a praskanje »davoškega človeka« po glavi ob vprašanju, kam gre pravzaprav naš svet, letos vendarle vzbuja veliko zaskrbljenost.

Toliko nasprotujočih si ocen, ali se svet spet približuje veliki finančni krizi, smo zadnjič slišali ob bankrotu ameriške investicijske banke Lehman Brothers. Nihče si tudi ne upa zagotovo napovedovati, ali se bo Kitajski posrečil mehak pristanek v sodobno visokotehnološko družbo, ob šokantno nizki ceni nafte pa se hitro razvijajoče se države, ki so svoj razvoj utemeljile na izvozu energije ali surovin, spreminjajo v resen dejavnik tveganja. Pa ne le one. Nemčija kanclerke Angele Merkel je še pred dobrim mesecem veljala za steber evropske stabilnosti, zdaj pa se maje kot čolniček z begunci. Na Bližnjem in Srednjem vzhodu, od koder ti večinoma prihajajo, islamski skrajneži in teroristi vračajo srednjeveško razumevanje življenja in vere, na območju pa se spet stikajo nasprotujoči si interesi velikih sil.

Ob toliko hkratnih grožnjah svetovni varnosti in blagostanju lahko vse ogrozi že pok na enem koncu planeta. S četrto industrijsko revolucijo, o kateri so veliko govorili tudi v Davosu, pa se vendarle kažejo tudi gigantske priložnosti za izboljšanje naših življenj. Odkritja v zdravstvu obljubljajo veliko učinkovitejše zdravljenje številnih hudih bolezni, prometne in energetske revolucije ter novi materiali nove načine mobilnosti in bivanja, potem ko so številne materialne dobrine že zdaj precej dostopnejšpe kot v preteklosti. Avtomatizacija dela in uslug res grozi številnim delovnim mestom, a bo treba prav zato bolje poskrbeti tudi za poražence globalizacije. Takšne spremembe že zahteva gospodarstvo, ki je bilo vedno najpomembnejši motor napredka in »napredka«.

Vemo pa tudi, da se je človeštvo pred dobrimi sto leti že veselilo takratnega velikega odpiranja, spodbujenega z jeklom, elektriko, parnim in dizelskim motorjem, telegrafom in drugimi odkritji, pa so nasprotujoči si interesi starih in novih imperijev za seboj pustili grozljivo pogorišče prve svetovne vojne. Tudi zato bi se morali v razvitem svetu pripraviti na učinkovito izvažanje »naših« vrednot na območja, s katerih ljudje zdaj množično bežijo k nam. Ograje in zidovi v 21. stoletju ne bodo zadostovali in tudi za našo varnost in blagostanje je bistveno, da se čim več držav in območij oprime prizadevanj za mir, dobro premišljeni razvoj, pravno državo, svobodni trg, politične pravice, enakopravnost žensk ter zaščito drugače mislečih in drugače živečih. To so dolžni tudi lastnim prebivalcem, ki bi, če bi doma imeli perspektivo, gotovo raje ostali tam.