Salonski nacionalizmi

Povojne generacije Zahodne Nemčije so bolje od drugih povzročiteljic druge svetovne vojne raziskale nacizem svojih staršev in starih staršev. Morda se je treba prav temu zahvaliti, da se nemški konservativci zdaj ne pogajajo o vladi z nekdanjim neonacistom, kot se dogaja v »prvi Hitlerjevi žrtvi« Avstriji. Oseminštiridesetletni svobodnjak Heinz-Christian Strache danes zagotavlja, da je socialna vest Avstrije, a je 26 odstotkov glasov za učenca pokojnega koroškega deželnega glavarja Jörga Haiderja vendarle popolna rehabilitacija avstrijskih nacionalistov, zaradi katerih so evropske vlade nekoč diplomatsko bojkotirale Avstrijo.

Nemške sredinske stranke so dale znak za preplah že zaradi slabih trinajstih odstotkov za nacionalistično Alternativo za Nemčijo na nedavnih parlamentarnih volitvah. Socialdemokratski zunanji minister Sigmar Gabriel je še pred volitvami govoril o pravih nacistih v nemškem rajhstagu prvič po koncu druge svetovne vojne, nekdanji zeleni šef nemške diplomacije Joschka Fischer je posvaril pred tradicijo nacionalsocializma. »To je nacistično izrazoslovje, dragi gospodje, in nekaj takega zagovarjate tudi vi,« je liberalni politik Hans-Ulrich Rülke iz dežele Baden-Württemberg, v kateri je AfD že poldrugo leto v deželnem parlamentu, ostro napadel govor turinškega vodje te stranke Björna Höckeja o tisočletni nemški preteklosti in prav tako tisočletni prihodnosti.

Zgodovinska begunska kriza iz leta 2015 je tudi v Nemčiji potegnila iz naftalina politične sile, ki šokirajo še sedem desetletij po drugi svetovni vojni. Demokratične in proevropske sile, ki jih je vsaj v osrednji evropski državi še veliko, bodo morale zato delovati na več frontah. Najprej bodo morale veliko bolj učinkovito obračunati s priseljenskim kriminalom in terorizmom, ki sta prestrašila na pomoč beguncem pripravljene Nemce ter okrepila nacionaliste. Nemčija tudi ne more biti zatočišče vsem, ki so v evropski okolici prisiljeni zbežati iz domovine.

Ko bo popravila te napake, se bo morala sredinska Nemčija bolj natančno zazreti v svoje pomanjkljivo integrirane državljane. Med privrženci Alternative za Nemčijo je nesorazmerno veliko vzhodnonemških moških in po dvigu železne zavese priseljenih ruskih Nemcev. Mnogi od teh očitno niso sprejeli povojnih lekcij, skozi katere je boleče, a vendarle šla Zahodna Nemčija. Preden bi začeli pozdravljati kakšnega domačega ali tujega firerja, bi jih bilo morda treba vprašati o lastni in evropski zgodovini ter prihodnjih pričakovanjih. Da ne gre le za vprašanje blagostanja, kaže za nemški vzhod razmeroma bogata dežela Saška, v kateri je AfD nova ljudska stranka. Gre tudi za interpretacije zgodovine in različno razumevanje prihodnosti.

Nemčija se bo morala zazreti tudi vase in v Evropo. Številna nova nacionalistična gibanja stare celine se sklicujejo na gospodarski liberalizem, zato bodo morali sredinski politiki še bolj paziti na nadaljevanje gospodarskega razvoja in »blaginjo za vse«. Tisti, ki jim je žal za stoletja razklano in neštetokrat uničeno preteklost Evrope, ji ne bi smeli diktirati prihodnosti.