Sami o sebi

Pravosodni minister Goran Klemenčič noče natančno razkriti, kaj si misli o dokončni odločitvi drugostopenjske disciplinske komisije državnega pravobranilstva v zadevi Bembič. Ampak tudi če tega ne pove na glas, lahko sklepamo, da z izrečeno sankcijo ni zadovoljen. Najbrž meni, da kazen državnemu pravobranilcu Lucijanu Bembiču za dva dni zamude pri vložitvi tožbe v Bruslju – kar pomeni, da bo morala naša država EU vrniti 7,8 milijona evrov v primeru ormoške tovarne sladkorja – ni v ustreznem razmerju s pravobranilčevo kršitvijo svojih obveznosti. Za leto dni petino nižja plača najbrž ni nekaj, kar bi zadovoljilo ministrovo razumevanje odgovornega ravnanja državnega pravobranilca kot predstavnika institucije, ki v imenu države varuje njene premoženjske pravice in interese.

Zato pa Klemenčič jasno pove, kako v prihodnje vidi državno pravobranilstvo in njegovo odgovorno ravnanje. Zagotovo precej drugače kot zdaj: tako po položaju, pristojnostih, organizaciji in odgovornosti.

Del teh rezov, ko ne bi več imeli državnih pravobranilcev, ampak državne odvetnike, predstavljajo tudi spremembe pri disciplinski odgovornosti pravobranilcev oziroma po novem (najverjetneje) državnih odvetnikov. Pravobranilstvo kot del pravosodja v najširšem pomenu besede je edina institucija v državi, kjer so disciplinski postopki proti posameznikom v teh institucijah v celoti zaupani njim samim. O disciplinski odgovornosti Bembiča je odločala disciplinska komisija, sestavljena izključno iz državnih pravobranilcev. Zato so se v konkretni zadevi nemudoma pojavili očitki o cehovski nekritični solidarnosti. Seveda upravičeno.

Niti v sodstvu, niti v tožilstvu, niti v odvetništvu in niti v notariatu ni disciplinskih organov, ki bi bili sestavljeni zgolj iz tistih, ki pripadajo določenemu poklicu, cehu. In prav je tako. Čeprav tudi ti cehi priznavajo, da kljub temu lažna cehovska solidarnost še ni v celoti izkoreninjena. Vendar sistemi vse bolj spoznavajo, da se to obrača proti njim. Družbene tolerance do cehovskih izpadov je vse manj, samozadostnost, aroganca, pomanjkanje samorefleksije so praviloma kaznovani. In to ne velja le za pravosodje, temveč tudi za zdravnike, učitelje ...

Reforma državnega pravobranilstva naj bi tako prinesla tudi povsem drugačno sestavo disciplinskih organov. V njih ne bi bili več samo pravobranilci (državni odvetniki), ampak tudi sodniki in uslužbenci pravosodnega ministrstva. S tem naj bi tudi disciplinski postopki pridobili demokratično legitimnost, ker bi se sestave njihovih komisij črpale tudi iz zunanjih članov. Edina past, ki jo nekateri vidijo, je, da se pravobranilstvo iz samostojnega državnega organa očitno spreminja v organ, ki bo pod okriljem in nadzorom pravosodnega ministrstva. Ali je ta pot v celoti pravilna, bomo videli kmalu. Tudi če ni, pri disciplinskih postopkih proti odvetnikom države ne more ostati tako, kot je.