Samo kazni so premalo

V zadnjem desetletju se je prometna zakonodaja devetkrat spremenila, tudi brez strokovnih analiz.

Objavljeno
10. maj 2013 19.41
Kronika
Mitja Felc, kronika
Mitja Felc, kronika
Smrt dveh mladih deklet - 35-letni Ljubljančan, ki ju je zbil in nato brezvestno s kraja nesreče odpeljal, je po policijski evidenci redni prekrškar - je na noge upravičeno dvignila vso Slovenijo, ki je mrzlično iskala krivca. Čeprav je za nesrečo odgovoren izključno voznik. Sedel je za volan neregistriranega vozila. Brez izpita. Pijan. Pod vplivom droge.

Največ očitkov je letelo na lanske spremembe cestnoprometne zakonodaje, ko so pod taktirko takratnega ministra Zvonka Černača znižali nekatere sankcije za blažje prekrške, ki na prometno varnost niso neposredno vplivali. Prekrški, ki jih očitajo brezvestnemu Ljubljančanu, so bili izvzeti iz paketa teh sprememb. Kazni za vožnjo pod vplivom alkohola, brez izpita in z neregistriranim avtomobilom ter za prekoračitev hitrosti so ostale enake. Trditev, da je izključno sprememba zakonodaje kriva za nesrečo, je zato preveč posplošena.

Edino, kar bi lahko neposredno preprečilo tragedijo, je odvzem vozila takšnemu specialnemu povratniku, kar je zadnja novela zakona res preprečila. Seveda pa bi voznik, ki mu je zase in za druge le malo mar, lahko sedel v drug avto in se z njim peljal tragediji naproti.

V zadnjem desetletju se je cestnoprometna zakonodaja devetkrat spremenila, prevečkrat na horuk, brez resnih strokovnih analiz. Po zaostritvi sankcij se je varnost za nekaj časa sicer res izboljšala, nato je kri na cestah spet tekla. Da zgolj strožje kaznovanje dolgoročno ne prinaša uspehov, kažejo tudi podatki, da se število pijanih povzročiteljev smrtnih nesreč skrb vzbujajoče povečuje. Če bi bile rešitev res le kazni, bi morala biti slika drugačna, saj so sankcije glede alkohola v prometu že dolgo ostre.

Brez dvoma so svoje k boljši prometni varnosti v zadnjih letih dodali možje v modrem, a se (pre)večkrat osredotočijo na prekrške, ki na varnost nimajo neposrednega vpliva, pri pisanju položnic pa so neizprosni. In kar je pri njihovem delu (in seveda tudi v zakonodaji) narobe, je, da se očitkov o prekršku držijo kot pijanec plota, ne upoštevajo pa okoliščin, v katerih je bil storjen.

Da se najnevarnejših voznikov, ki jih zalotijo policisti, ne spravi s cest, so brez dvoma odgovorni tudi pisci zakonodaje. Zakaj je nekoč veljalo, da kolesarja, ki je v rožicah poganjal pedala, ogrožal pa morda le sebe, brezkompromisno pridržijo, zakonodajalec pa policistom za primere, kakršna je zadnja tragedija, ni dal možnosti, da bi povzročitelja pridržali?

Politika bo morala prometno varnost spet postaviti v ospredje, a brez političnega preigravanja. Za vsako številko v črni statistiki namreč stojita ime in priimek. Da bi jih bilo čim manj, je zgolj represija odločno premalo. Da bi dosegli premike v glavah objestnih voznikov, bo treba narediti še kaj več. Družba je v zadnjem času že pokazala manj tolerance do kršitev. Vsakdo od nas bo moral tudi z odgovornim ravnanjem v prometu še odločneje pokazati, da hoče živeti varno - in priti živ domov.