Samoizbris vlade RS

Oktobra lani je Informacijski pooblaščenec v pritožbenem postopku po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja presodil, da mora vlada kopijo magnetograma vladne seje, na kateri je domnevno nekdanja premierka Alenka Bratušek s samokandidaturo za evropsko komisarko zlorabila svoj položaj, poslati prosilcu.

Vlada je odgovorila že čez poldrugi mesec - spremenila je notranja pravila. Javnosti je tedaj sporočila, da zaradi racionalizacije dela ne bo več pripravljala magnetogramov sej, zamolčala pa je, da bo zvočne posnetke hranila le dvajset ur. Kakor razkrivamo v Ozadjih, tega sprva ni priznala niti v pred kratkim končanem postopku dostopa do kopije magnetograma julijske seje vlade, saj je generalni sekretariat vlade do zadnjega prikrival resnico, da o tej seji nima več nikakršnega zapisa.

Zdaj se poskuša izvleči iz godlje. Sklicuje se na incident iz leta 2011, ko so trije videoposnetki vladnih sej pristali na portalu youtube, pa na domnevno dejstvo, da se vladne seje snemajo le še v nekaterih vzhodnoevropskih državah in, seveda, na racionalizacijo dela. Trdi še, da ima za táko notranje navodilo pravno podlago, kar drži, ker je vprašanje prepisov sej pravna luknja.

Vsi drugi argumenti pa so trhli. Če bi bile na splet »pobegle« seje res problematične, nobena odgovorna vlada ne bi čakala tri leta, da to uredi. Pomislek o našem, kot razumemo iz uradnega odgovora, sramotnem »vzhodnoevropejstvu« je smešen - Slovenija je v mednarodni skupnosti vedno delovala bolj vzhodno- kakor zahodnoevropsko. In navsezadnje: to, ali se zvočni posnetki na strežniku hranijo 20 ur ali 365 dni, v digitalni sodobnosti nima povezave z racionalizacijo dela.

Bodimo iskreni, vlada se je 9. 12. 2014 odločila, da bo svoje početje na sejah na zalogo skrila pred javnostjo (ter organi odkrivanja in pregona). Treba je namreč vedeti, da magnetogrami ali zvočni posnetki vladnih sej niso bili nikoli avtomatično dostopni javnosti, temveč se je o dostopu presojalo glede na posamezni primer. Kolikor nam je znano, je Informacijski pooblaščenec – v desetih letih – doslej le dvakrat odobril tak dostop, zato so vnaprejšnje skrivalnice pred javnostjo lahko le odraz paranoje pred njo.

Ostanejo nam torej organi pregona. Spremenjeno »Navodilo št. 12« sicer dopušča možnost odrešitve zvočnega zapisa seje vlade pred avtomatičnim izbrisom na njihovo zahtevo, toda to zaradi zgolj 20-urnega ohranjanja zapisa implicira, da bi morala, denimo, policija vnaprej ali vsaj sproti predvideti, na kateri seji vlade se bo zgodilo kaj, kar morebiti predstavlja sum storitve kaznivega dejanja ali prekrška. Vlada od organov pregona pričakuje, da se bodo vedli tako kot specialne enote v filmu Posebno poročilo, ki so kriminalce aretirale, preden so storili kaznivo dejanje.

Vlada je javnosti odrekla pravico vpogleda v njeno delo, kadar to narekuje premoč javnega interesa nad pravico vlade do nemotenega dela. Organom pregona pa je de facto preprečila dostop do materialnih dokazov. To je storila vlada, ki jo vodi ugledni pravnik.