Samoodločba

Po devetih mesecih negotovosti in spraševanja, kdaj, če sploh, se bo zgodilo, se je odštevanje do brexita vendarle začelo. Theresa May je sprožila 50. člen lizbonske pogodbe in s tem popeljala Združeno kraljestvo na zgodovinsko pot ven iz Evropske unije. Britanska premierka je v pismu Donaldu Tusku poudarila, da je bil izid lanskega glasovanja izraz želje po »ponovni vzpostavitvi narodne samoodločbe«. Referendumska odločitev »ni bila zavrnitev vrednot, ki si jih delimo z drugimi Evropejci, niti ni bila poskus povzročitve škode Evropski uniji ali kateri koli državi članici«. Čeprav zapušča EU, Britanija, kot pravi, ostaja del Evrope. Prijateljica. Zaveznica.

Tu se je premierkina razlaga ustavila, globlje ni bila pripravljena iti. Vprašanje je, ali bi bilo to sploh primerno. Razlog, ki ga je navedla, zagotovo najbolje opiše britansko stanje duha v odnosu do EU. Volivci so glasovali proti nadaljnjemu odtekanju suverenosti in članstvu v nečem, kar dojemajo za invaziven, nepregleden in nedemokratičen birokratski konstrukt. Ta občutek ni preprosto zrasel iz zraka, ampak izvira iz realnih življenjskih izkušenj, ki se kažejo na različne načine. Z birokratizacijo, množičnim priseljevanjem, varčevalno politiko, krčenjem javnih storitev, uničenjem določenih industrij ter spreminjanjem življenjskega prostora. V njih se lahko najdejo vsi, tudi najodločnejši predstavniki tabora »remain«.

Ena najbolj fascinantnih stvari o brexitu je, da ga ni mogoče razložiti skozi prizmo tradicionalnih političnih delitev. Največji britanski stranki sta v nekaj desetletjih zamenjali svoji vlogi v odnosu do Evrope. Evroskeptični laburisti, ki so leta 1975 izvedli prvi referendum o vstopu države v takratno Evropsko skupnost, so se kasneje spremenili v največje zagovornike evropske integracije. Konservativci, zagovorniki proste trgovine, ki so članstvo v preteklosti videli predvsem kot rešitev za britanske gospodarske težave, pa so se začeli spraševati, ali ni notranji trg zgolj oblika protekcionizma na evropski ravni.

Odločitev o izstopu Združenega kraljestva iz EU ni bila desni projekt, čeprav so ga do uresničitve pripeljali evroskeptiki iz največje desnosredinske stranke. Popolnoma učinkovito in prepričljivo so ga argumentirali tudi glasovi na levici. Nekateri so se konservativcem celo pridružili med referendumsko kampanjo in spodbujali volivce, da glasujejo za nekaj, v kar so precej močneje verjeli na drugi strani političnega spektra. Tradicionalne politične delitve so pri vprašanju članstva v EU naenkrat postale odvečne, pomembno je bilo samo to, ali si za ali proti.

Brexit je s tem dobil apolitično podobo. Preostala Evropa tega nikoli ni razumela in še vedno ne razume, ker ni šla skozi britansko izkušnjo. Izkušnjo, ki se je v zadnjih devetih mesecih spremenila v iskanje samega sebe, skozi samoodločbo. Britanci bodo morda presenečeni nad tem, kar bodo našli; ali v pozitivnem ali v negativnem smislu, je drugo vprašanje.