Tiskane izdaje
Danes bodo po slovenski prestolnici spet ponosno paradirali pripadniki LGBT (lezbične, gejevske, biseksualne, transseksualne) skupnosti. Ta ljubljanska parada ponosa je že 16., kar je spoštljivo število, čeprav bi bilo lahko še večje, če bi med množične javne demonstracije v podporo pravic drugače spolno usmerjenih prišteli tudi tisto velikokrat po krivici prezrto gejevsko štafeto mladosti, ki je k slovenski odcepitvi pripomogla vsaj toliko kot kakšna srdita borba domoljubnih literarnih jurišnikov.
A v borbi za pravice »drugih« ne šteje to, kolikokrat si moral paradirati, da si opozarjal na neenakost v družbi in krivice, ki se dogajajo tvoji interesni skupnosti. Zmago dosežeš šele takrat, ko ti ni treba več organizirati parad. To se ne doseže takrat, ko si si svoje pravice priboril – ta boj se v Sloveniji tudi zaradi homobičnega referenduma šele zares začenja.
Z zakonodajno spremembo ni še nič končano, saj pravice niso nič večnega. Kaj lahko jih neka nova oblast »predrugači«, zato se je za njih treba stalno boriti. Prava zmaga je dosežena šele takrat, ko tvoji v trdem boju doseženi uspehi postanejo tako normalen oziroma naraven del družbenega vsakdanjika, da bi bil kakršenkoli poseg v njih v javnosti dojet kot, mhm ... nekaj takšnega, kakor da bi se zdaj kdo začel zavzemati, da ženskam spet vzamejo volilno pravico.
Te so nekoč tudi morale pripravljati svoje parade ponosa. Pred sto leti na stari celini skorajda ni bilo države, v kateri bi lahko ženske volile in bile izvoljene, upor proti tako »nenaravnim« spremembam, kakor je ženska volilna pravica, pa je bil vsaj tako močan, kakor je zdaj proti temu, da bi tudi »nenaravno« spolno usmerjeni imeli enake pravice kot »normalni«. Čeprav so na Portugalskem zagotovili ženskam resnično volilno enakopravnost šele leta 1976, si danes nikjer ni mogoče zamisliti, da bi kakšen politik, ki seveda nima samomorilskih nagnjenj, predlagal vrnitev k stari dobri tradiciji, ko ženske še niso bile obremenjene s tako resnimi rečmi, kakor je voliti in biti izvoljen.
Sufražetkam zdaj ni treba več pripravljati svojih parad ponosa. Niso imeli vsi te sreče. Tudi država, v kateri izhaja ta časopis, je dokaz, da nekaterim drugačnim ni nikoli zares uspelo, da bi v družbi vzpostavili takšen konsenz o naravnosti oziroma normalnosti svojih pravic, čeprav so celo nekaj časa živeli v skupnosti, ki je te razglašala za svete. To so seveda delavci, ki so začeli po svetu organizirati svoje demonstracije precej pred sufražetkami, sedanje neoliberalno stanje stvari pa kaže, da bi bile njihove parade ponosa zdaj bolj potrebne kot kadarkoli prej.
Čeprav se še vedno dogajajo pravi homofobični pogromi, kakor je bil nedavni v Orlandu, pa dogajanja po svetu, zlasti v še vedno najmočnejši državi na svetu, kljub vsemu nakazujejo, da parade ponosa, ki jih pripravljajo »spolno drugačni«, prej čaka usoda ženskih kot delavskih manifestacij protesta.
Pot je še dolga in veliko LGBT-parad ponosa bo še treba pripraviti. A prej ali slej jih bo konec, ker ne bodo več potrebne. Bati se je le tega, da tudi takrat, ko bo razprava o razlikovanju med pravicami heteroseksualcev, gejev, lezbijk, biseksualcev in transseksualcev v družbi tako dobrodošlo sprejeta kot zahteva, da imajo ženske ali vegetarijanci drugačne volilne pravice od drugih, parade ponosa za ekonomsko »drugačne« še vedno ne bodo zastarele.
