Tiskane izdaje
To ni prav, je kričala Evropa, ko je Nicolas Sarkozy romunske Rome pred časom vkrcaval na letala in jih iz Francije pošiljal nazaj v Romunijo. Zvenelo je pošteno. Če se razlogi, zaradi katerih so evropski notranji in pravosodni ministri danes pod pritiskom Nemčije spet preložili vključitev Romunije in Bolgarije v enotni schengenski prostor, ne bi skrivali točno v tem istem Sarkozyjevem grmu. Edina razlika je, da so Nemci, ki znajo politiko voditi vnaprej, ne pa le »kurativno«, zavoro potegnili, še preden se (jim) je problem pojavil. Romune in Bolgare so ustavili z izgovorom, da še ne izpolnjujejo evropskih standardov v pravosodju in boju proti korupciji. Kar pri obeh balkanskih članicah, ki sta v EU prišli skozi zadnja vrata in skupnosti povzročata več problemov kot koristi, ni bilo težko storiti.
Dejansko pa evropski ministri za ponovno odložitev vstopa niso imeli prav(n)ih argumentov. Bistvo scengenskega dogovora je namreč ukinitev mejnih formalnosti na »notranjih« mejah, ko je članica zmožna na »zunanji meji« EU zagotoviti ustrezne evropske standarde nadzora nad pretokom blaga in ljudi. Da sta Romunija in Bolgarija z izdatno tehnično in finančno pomočjo EU ta pogoj že izpolnili, je pred časom ugotovila celo evropska komisija. Če schengenska pravila ne bi bila tako preprosta, potem Švica, Norveška ali Islandija, pri katerih EU nima nobenega vpliva na njihovo notranjo politko, najbrž ne bi mogle biti del schengenske »Evrope brez meja«.
Po drugi strani velja - če zadeve še malce zapletemo - da sta obe balkanski državi že z vstopom v Unijo leta 2007 v bistvu vstopili tudi v schengenski prostor. Nekdanja schengenska pravila so namreč že pred tem postala sestavni del evropske pogodbe, Romunija in Bolgarija pa sta se z njenim podpisom obvezali spoštovati tudi skupno azilsko politiko, politiko podeljevanja vizumov, poostrenega nadzora na mejah, boja proti tihotapljenju in kriminalu. Celo v schengenski informacijski sistem (SIS) sta vključeni.
In zdaj nazaj k »Sarkozyjevemu grmu«. Seveda je res, da v schengenski Evropi nihče noče brezposelnih Romunov, ki z italijanskih odpadov čez pol Slovenije tovorijo domov razbite avtomobile, razgrajajo v francoskih predmestjih, na Bavarskem pa životarijo od kriminala in socialne podpore. A v tem primeru je treba jasno povedati, da schengenska Evropa, v kateri se romunski zdravniki že zdaj lahko zaposlijo v kateri koli članici, s tem nima veliko opraviti. Pravi vzrok je strah pred brezposelnimi (največkrat) Romi ali celo Ukrajinci, Srbi in Moldavci, ki bi z romunskimi vizumi v žepu pribežali na bogati sever in tam sesuli socialne sisteme. Povprečni nemški otroški dodatek je namreč pogosto višji od plače v njihovih domovinah.
Ker Evropa vseh teh problemov, ki jih je zaradi hitro propadajočega juga Unije vse več, ne zna rešiti, najmočnejše članice pa namesto tega že vse večkrat posegajo po blokadah, pri katerih (podobno kot pri varčevanju) ne upoštevajo več niti minimalnih, v EU dogovorjenih in za vse enakih demokratičnih pravil, se v skupnosti pospešeno širi nezaupanje. Brez zaupanja pa ni mogoča niti Evropa brez meja, kaj šele Evrope za vse.
