Še daleč vsaksebi

Vlada in sindikati bodo v ponedeljek znova sedli za skupno mizo, da bi se poskušali sporazumeti, kako bi postopoma sproščali varčevalne ukrepe, ki so omejevali prihodke zaposlenih v javnem sektorju vse od leta 2009, ko je bil sprejet prvi iz vrste interventnih zakonov za uravnavanje mase stroškov dela. Konec lanskega leta so predstavniki vladnih in sindikatov javnega sektorja sklenili dogovor, da se bodo pogajali, s kakšnim tempom bodo do leta 2019 postopoma odpravili varčevanje. Nekaj točk jim je v tem času uspelo uskladiti, kar znaten zalogaj imajo še na mizi.

Makroekonomski kazalniki so sicer boljši, kot so bili ob podpisu dogovora, a je kljub temu predlog vlade, da se breme enakomerno razporedi s triletnega obdobja na štiriletno. Operirajo s statističnimi podatki, da se je masa plač v 2016 že povečala za več kot pet odstotkov, ter z interpretacijami, da plače v javnem sektorju naraščajo dvakrat hitreje kot v zasebnem, da še vedno trošimo več, kot ustvarimo, javnofinančna dolg in primanjkljaj ostajata velika, »vladna ekipa pa je dolžna skrbeti za uravnotežen razvoj in blaginjo vseh družbenih skupin, ne le javnih uslužbencev«.

Sindikati, ki so glas več kot 163.000 zaposlenih, kljub tem vznesenim stavkom, nimajo namere prav dosti popuščati. Navsezadnje je vlada tista, ki ima oktobra na sporedu »zapreti« proračuna za prihodnji dve leti, mudi pa se ji tudi zato, ker se bodo, če ne bo sklenjen dogovor, z novim letom sprostili vsi še veljavni varčevalni ukrepi hkrati, ki bi stroške dela povečali za 215 milijonov evrov več, kakor je predvideno. To bi lahko preprečila kvečjemu z interventnim zakonom, ki bi sprožil odkrit konflikt s sindikati. Ob katerem pa bi morali znova sesti za mizo. Torej je doseči sporazum v interesu obeh. A za zdaj ni jasno, kje je tista srednja pot, ki bi bila za obe strani še sprejemljiva.