Še dolgo ne bo nič drugače

»To je politično in ideološko vprašanje par excellance.« Tudi komur stališča predsednika državnega sveta Alojza Kovšce sicer niso blizu, se mora strinjati s tem njegovim uvodom v razpravo o noveli zakona o organizaciji ter financiranju vzgoje in izobraževanja.

Znano je, da so državni svetniki zakon, ki so ga napisali na ministrstvu za izobraževanje pod vodstvom Jerneja Pikala in je že šesti poskus uresničitve odločbe javnega sodišča o financiranju zasebnega osnovnega šolstva, poslali nazaj v državni zbor. Tam bo moral dobiti 46 glasov podpore, da bi ga potrdili.

Čeprav se poslanci spet preštevajo in vsi drugi računamo, ali bo šlo skozi ali ne, rezultat na četrtkovi seji parlamenta ne bo veliko spremenil. Kakršnakoli drugačna ureditev financiranja zasebnih osnovnih šol, kot je zdaj veljavna, se zdi še daleč. Zakaj? Ker je, kot je do zdaj najbrž ugotovil že marsikdo, ki kolikor toliko neobremenjeno spremlja zadevo, tako za zagovornike rešitev, kot jih predlaga Pikalo, kot za tiste, ki so prepričani, da je država dolžna za programe v zasebnih izobraževalnih ustanovah prispevati enako, kot daje javnim šolam, to politično in ideološko, včasih pa tudi s čustvi nabito vprašanje. Če parafraziramo enega od poslancev v zadnji razpravi, sta obe strani na okopih in nista pripravljeni na nikakršen kompromis. Vsaka stran odločitev ustavnih sodnikov iz leta 2014 razume drugače – kot je pokazala debata v državnem svetu, se razlikujejo tudi interpretacije novele zakona, ki jo imajo na mizi – in zagovarja druga načela.

Da imajo starši pravico do izbire, kje in kako bodo šolali svoje otroke, ter da je diskriminatorno, da državna blagajna ne prispeva za vse otroke enako, saj smo konec koncev vsi davkoplačevalci, so prepričani starši, katerih otroci obiskujejo zasebne šole. Če bi koaliciji v četrtek vendarle uspelo zbrati 46 glasov, imajo že napisano novo pobudo za ustavno sodišče.

Na drugi strani Pikalovi somišljeniki prisegajo na mrežo javnega šolstva, ki je enako dostopna vsem otrokom, ne glede na to, iz kakšnega okolja prihajajo in kje živijo. Oziroma, kot se je izrazil minister, je ključni razvojni cilj Slovenije kakovostna izobrazba vseh. Pravica do izbire ni enako kot pravica do financiranja. Tisti, ki jim ni mar za politično korektnost, navadno kar neposredno povedo, da so vsakomur odprta vrata v javne šole, kdor hoče kaj več in bolje, naj za to plača. Če bi komu vendarle uspelo v zakonsko obliko spraviti popolno izenačitev financiranja programov v javnih in zasebnih šolah, je državni svetnik Branimir Štrukelj, ki je glavni tajnik najštevilčnejšega sindikata v javnem sektorju, spomnil na možnost, da bi se o temi vprašalo kar ljudstvo na referendumu.

Vse kaže, da bodo vsaj še nekaj let zasebne šole dobivale po 85 odstotkov za izvajanje obveznega in razširjenega programa, kar je dokazano v nasprotju z ustavo. Če nikakor ne bo mogoče najti konsenza – ki se zdi malo verjeten – je rešitev morda v tem, da ustavno sodišče natančno pove, kako naj se njegova odločba uresniči.