Še en šrotizem

Današnja novica, da se Marino Antolovič, eden najbolj prekaljenih turističnih mačkov pri nas, predčasno, šele po dobrih desetih mesecih od začetka svojega štiriletnega mandata, poslavlja s funkcije prvega moža Istrabenzovih hotelov v Portorožu, je pravzaprav presenečenje. Še pred tremi tedni je namreč prav on na naše vprašanje, ali po dveh revizijah, ki sta ga doleteli, morebiti razmišlja o odstopu, zatrjeval, da za to ni prav nobenih razlogov. Da je vse lepo in prav oziroma da je vse zakonito. Kar je zakonito, sicer ni vedno tudi moralno, a to je lahko, kaže realnost, tudi postranskega pomena.

Človeka, ki je več kot dve desetletji na različnih funkcijah krojil usodo portoroškega turizma, sta v zadnjih mesecih, po spremembi v lastništvu Istrabenza, kot rečeno, doleteli dve reviziji. Ena je preučila sodelovanje Istrabenz Turizma z industrijsko pralnico Virdis, ki je v lasti Antolovičevega sina. Družinski posel pranja umazanega hotelskega perila je po mnenju sogovornikov vreden milijon evrov na leto, Antolovič pa je v zvezi z njim še na začetku tega meseca poudarjal, da je sklenjen v skladu z vsemi določili zakona o gospodarskih družbah. Da samo dejstvo, da je pralnica v lasti njegovega sina, ni formalno sporno in da se iz njega dosegajo pričakovani pozitivni ekonomski učinki. Po prvi reviziji ga je doletela še druga, ki je ocenila obvladovanje tveganj na področju investicij.

Tudi poslovni rezultati Istrabenz Turizma, ki so jih zaznamovali krizne razmere in slabo vreme v letošnjem poletju, menda ne odstopajo bistveno od poslovanja drugih podobnih hotelskih družb v kraju. Padec števila prenočitev je bil namreč to sezono le triodstoten in tudi cen svojih storitev niso znižali. Marino Antolovič je zato menil, da poslujejo uspešno.

Kaj se je torej ta mesec zgodilo, da s funkcije in tudi iz podjetja odhaja predčasno in neuradno tudi brez odpravnine? In zakaj je svojo razrešitev predlagal kar sam? Prekaljeni menedžer se je po govoricah iz kuloarjev v svojem fotelju dolgo počutil razmeroma varnega, menda tudi zaradi poznanstev, ki jih je spletel z nekaterimi pomembneži, ki so se nastanili v luksuznih apartmajih v središču Portoroža. Antolovič je namreč v stanovanja preuredil nekdanjo Istrabenzovo hotelsko depandanso Jadranka, v objektu pa so si svoj pogled na morje omislili številni znani Slovenci. Med njimi jih je bilo kar nekaj iz vrha NLB, med odvetniki Miro Senica, med politiki Zoran Thaler, med gospodarstveniki pa na primer Andrej Lovšin, nekdanji šef vojaških obveščevalcev in predsednik uprave Intereurope. Večjih javnih afer, povezanih z njim, torej ni bilo; če odmislimo protestni odstop prvega nadzornika Istrabenza, ker je Antolovič lokalnemu gradbincu iz kroga koprskega župana prodal koprsko Marino.

Kakorkoli, ena zgodba je končana. Naj tu parafraziramo kolega, ki pravi: »Niso vsi menedžerji Hilde Tovšak.« Je pa po drugi strani tudi res, da je šrotizmov v naši družbi žal preveč.