Še kar rastemo

Podatek, da je bil slovenski BDP v prvem četrtletju za tri odstotke višji kot v istem obdobju lani, je seveda spodbuden: gospodarska rast je pač višja, kot bi si pred letom dni upali napovedati tudi optimisti. Prav tako je razveseljivo, da tokratni gospodarski poskok ni rezultat enkratnih dejavnikov, kot je bil lanski razcvet lokalnih naložb z uporabo evropskih sredstev, ampak je večinoma posledica več kot sedemodstotnega povečanja dodane vrednosti v predelovalni industriji, predvsem avtomobilski, gumarski itd., dobro in vse bolje pa kaže tudi našemu turizmu.

To so spremembe v pravo smer, ki dokazujejo vse večjo robustnost in konkurenčnost najboljših slovenskih izvoznikov blaga in storitev – in pojasnjujejo, zakaj se njihov delež v evropskem izvozu povečuje. Nekaj tega optimizma se je preneslo tudi na državljane, ki so po nekaj letih hude krizne negotovosti zdaj spet bolj odprli denarnice in za kar desetino povečali potrošnjo trajnih dobrin.

Če stvari postavimo v širši in objektivnejši kontekst, razmere niso tako zelo rožnate: slovenski BDP je realno še vedno za pet odstotkov pod ravnijo iz najbolj konjunkturno pregretega leta 2008. Sedanja rast je tudi daleč prenizka, da bi se lahko kmalu po razvitosti precej bolj približali povprečju EU, zdaj smo nekje pri 83 ali 84 odstotkih. Imamo tudi nekaj sreče, saj nam gredo letos v prid poceni evro in energenti, tudi lanska osnova, podlaga za statistične izračune BDP je precej nizka.

Smo pa zdaj očitno bolj na pravi poti kot pred dvema letoma – predvsem po zaslugi izvozne industrije. Ob vseh kritikah, ki jih slišimo iz podjetij, bi namreč res težko rekli, da so za to novo slovensko rast, ki traja že šest četrtletij zapored, kaj prida zaslužne gospodarske politike sedanje vlade in njenih predhodnic.