Tiskane izdaje
Lord Scarman je po nemirih aprila 1981, ko so protestniki razdejali Brixton v Londonu, v svojem poročilu notranjemu ministru zapisal, da so izgredi izbruhnili zaradi zapletenih političnih, družbenih in ekonomskih dejavnikov ter nagnjenosti ljudi k nasilnim protestom. Potem ko je približno pet tisoč demonstrantov požgalo nekaj sto vozil in več kot dvajset stavb, okoli 150 zgradb so poškodovali, skoraj 400 ljudi, večinoma policistov, pa je potrebovalo zdravniško pomoč, je Scarman izločil težave temnopoltih Angležev, propad sosesk v notranjosti Londona, in opozoril na nujnost boja proti rasizmu in rasni deprivilegiranosti, »endemični bolezni, ki ogroža preživetje britanske družbe«.
Številni analitiki vidijo veliko vzporednic med divjanjem nasilja zadnje dni v Angliji in dogodki izpred treh desetletij. Ugotavljajo, da se po eni strani zgodovina ponavlja, po drugi pa, da se dejavniki, ki so takrat povzročali napetosti, niso prav nič izboljšali. Britanski premier David Cameron je v včerajšnjem govoru v parlamentu ponovil stališče, da je vse, kar smo v zadnjih dneh videli na ulicah Londona in drugih mest, povsem nesprejemljivo, da je zaradi prizorov plenjenja, ropanja, vandalizma in nasilja vsa država v šoku ter da to ni nič drugega kot navaden kriminal.
Komentatorji mu ne pritrjujejo soglasno - čeprav je jasno, da je med izgredniki veliko kriminalcev, ki so moč množice izkoristili za ropanje, in vandalov, ki uničujejo vse, kar jim pride pod roke, ni mogoče prezreti, da so se po drugi strani mobilizirali mladi, ki nimajo dela, nobenih možnosti za vsaj približno dostojno prihodnost in ki imajo, upravičeno ali ne, občutek, da so potisnjeni na rob družbe. Raziskovalca Richard Wilkinson in Kate Pickett sta v nedavni študiji o nujnosti boja proti družbeni neenakosti The Spirit Level: Why More Equal Societies Almost Always Do Better ugotovila, da je mladostniški kriminal problem vseh razvitih družb, najhujši pa je tam, kjer so razlike med bogatimi in revnimi večje. In Britanija je po njunih ugotovitvah med tistimi razvitimi državami, v katerih so kazalniki družbene neenakosti med najvišjimi na svetu. Ena od poročevalk iz Londona je opisovala, da so v Angliji kraji, kjer živijo družine, v katerih že tri generacije nihče nima službe.
Dogodki zadnjih dni nikakor ne bodo pripomogli k temu, da bi se vrzeli med družbenimi sloji zmanjšale; prej nasprotno. Ogromno ljudi, ki so zaradi izgredov ostali brez strehe nad glavo, avtomobila, trgovinice, s katero so preživljali družino, je prav tako bolj ali manj revežev, ki so se že doslej težko prebijali iz dneva v dan. Najbrž so več škode naredili sebi podobnim kot državi, proti kateri so se domnevno uprli. V sicer multikulturni skupnosti se tudi menda čedalje bolj razplamteva rasna nestrpnost.
Cameron obljublja, da bodo vsi vpleteni kaznovani. Več kot 90.000 ljudi je že podpisalo peticijo, da se vsem obsojenim sodelovanja vzame vsakršno denarno podporo. Zapor in morebitna izguba socialne pomoči bosta sicer najbrž nekoliko pomirila javnost, ki, zgrožena nad divjanjem, zahteva več aretacij in strožje kazni, dolgoročno pa ne moreta prinesti miru v družbi. Sociologi in drugi strokovnjaki opozarjajo, da se bo v prihodnjih tednih treba ukvarjati z razmerami, ki so privedle do plenjenja in požiganja, vprašanje pa je, ali bo politika našla pravo formulo za mirno sobivanje.
Se lahko kaj podobnega zgodi pri nas?
