Še Machiavelli je imel mejo

Župan nima težav, če se osebnih obračunov loteva z javnim denarjem.
Objavljeno
11. marec 2018 19.57
Boris Šuligoj
Boris Šuligoj
Zadnje plakatno obračunavanje koprskega župana Borisa Popoviča s kriminalistom, ki ga je v preteklosti preganjal po uradni dolžnosti, je še eno od poglavij v vse daljšem nizu ekstremnih dejanj kontroverznega slovenskega župana. Kriminalist ni prvi ne zadnji, ki si ga je župan tako privoščil. S tem le še poglablja makiavelistično teorijo o cilju, ki posvečuje sredstvo. Popovič seveda ni bral renesančnega filozofa, ki je pisal o tem, da so krutosti in trdo ravnanje nujni za vzdrževanje stabilnosti in moči. A še Machiavelli izhaja iz prepričanja, da je sprejemljiv cilj takšnega obnašanja le utrditev in moč države, ne moreta pa biti krutost in nepravičnost opravičilo za utrjevanje oblasti in moči posameznika.

Popovič svoja ravnanja opravičuje s trditvijo, da je on sam politična žrtev, da torej državni aparat pregona ni deloval proti njemu osebno, ampak proti občini. Da je on občina. Zato nima težav, če se osebnih obračunov loteva z javnim denarjem. Prav tako nima zadržkov pri zlorabi blagovne znamke Slovenskih novic, kot nasploh pri kratenju pravic drugih. Njegov cilj ne izbira sredstev, njemu je dovoljeno vse.

Medtem ko je jeseni kot predsedniški kandidat oblekel še sprejemljiv jagenjčkov kožuh, je v prvih treh mesecih tega leta zavzel povsem brezkompromisno agresivno, nekorektno, skrajno populistično, napadalno in destruktivno držo. Ekstremno politično divjanje in nove fronte naj bi ga pripeljali do petega mandata. Morda ga v tako obnašanje sili ne najbolj naklonjena raziskava pred nekaj meseci, morda so krivi vse številnejši in očitnejši kratki stiki na županovem dvoru, morda ga je zaneslo v spopadu z delavci Luke Koper, kjer se vendarle ni izšlo tako, kot je upal. Na luškem rubikonu se je začel preobrat. Spor z večtisočglavo množico podpornikov pristanišča ni ravno dobra popotnica za volilno leto. Ko mu ni uspel obračun z žerjavisti, se je spet spopadel z mediji, potem sta ga zapustila nadvse močna zaveznika iz Marjetice, izgubil je pravdo v Švici za nogometni klub Koper, Mandarić ga toži zaradi nevračila Popovičevi družini posojenega denarja, zdaj preusmerja pozornost z udarcem proti kriminalistu, jutri bodo na vrsti druge otroške igrice, zapravljen čas, energija, denar, ki Koprčanom ne prinaša veliko kruha, temveč še več delitev, sporov, nestrpnosti, zamer, sovraštva – vsega, samo dobrega počutja, demokracije in normalnih odnosov ne. Slog spominja na politične skrajnosti, ki si jih privoščijo Popovičevi vzorniki v ZDA, Italiji, na Balkanu in še kje. Koprski vladar je prepričan, da je Machiavelli za staro šaro in da svojih idej ni najbolje razumel. S tega zornega kota v naslednjih mesecih na preizkušnjo postavlja koprske volivce. Zanaša se na globalno siromašenje duha in na politični sistem, ki zagovarja stališče, da ima večina volivcev vedno prav. Zgodovina temu ne pritrjuje zmeraj.

*Sem eden od novinarjev, ki jih je koprski župan napadel v občinskem glasilu.