Še na valu optimizma

Zgodovina nas uči, da je z gospodarskimi napovedmi pogosto križ in jih sploh ne velja jemati za suho zlato: recimo za leto 2009 so nam vsi eminentni domači in tuji napovedovalci, na čelu z evropsko komisijo, ECB in IMF, predvideli veliko več kot triodstotno rast, na koncu smo tisto leto katastrofalno padli za osem odstotkov – in od tega padca se še vedno nismo povsem pobrali.

In obratno. V času, ko je na teh prostorih kolovratil duh trojke in smo delali famozne bančne stresne teste, so nam tuji scenaristi napovedovali dvo- in večodstoten gospodarski padec – a, hvalabogu, se je v realnosti minus pred dvojko nato spremenil v plus. V tem smislu je Slovenija s svojo gospodarsko živahnostjo še posebno presenetila lani, ko smo z nepričakovano visoko 2,6-odstotno gospodarsko rastjo bili med uspešnejšimi državami evrskega območja in Unije.

Nova, močno navzgor popravljena pomladanska napoved Umarja, ki nam za letos obeta povečanje obsega gospodarstva za 2,4 odstotka, zdaj očitno še jadra na valu lanske močne rasti izvoza in investicij, predvsem tistih iz evropskih sredstev. Vsaj razlogov za izvozni optimizem je kar nekaj. Opazna je boljša konkurenčnost slovenskega gospodarstva, spodbudno je, da naša izvozna podjetja že dve leti precej povečujejo tržne deleže na 14 najpomembnejših izvoznih trgih. Želimo si, da bi bili naši izvozniki konkurenčni tudi z visoko dodano vrednostjo na zaposlenega in ne le toliko z nižjimi stroški na enoto proizvoda. A ni kaj, Slovenija stoji in pade z izvozom in lahko se samo zahvalimo tistim, ki so globalno uspešni v vsakodnevni borbi s hudo konkurenco in pri nas zaposlujejo, izplačujejo plače, davke in prispevke. Dobro je tudi, da imamo vse več uspešnih manjših podjetij, ki so našla tržne niše. In vsaj za zdaj nam gredo na roke tudi ukrepi ECB, odprta denarna pipa v Franfurt in šibak evro, ki ga žal še premalo izkoriščamo z bolj zagnanim izvozom v Azijo in na drugo stran Atlantika, v obe Ameriki.

V razmerah, ko posebno zasebni del gospodarstva pridno izvaža in vleče bilanco slovenske rasti iz plusa v minus, je zdaj na potezi zlasti vlada, da izvede naloge, na katere že dolgo čakamo. Predvsem mora poskrbeti za boljše črpanje evropskih sredstev in s tem povezane naložbe – tu bo še zlasti kritično leto 2016, na kar opozarjajo tudi v gospodarski zbornici. Kratkoročno je ključno, da vlada skadrira in zažene SDH ter poskrbi za izvedbo »dobro premišljenih« privatizacij, enako pomembna sta tudi poslovno in finančno prestrukturiranje podjetij in uvedba nekaterih nujnih sprememb/reform v družbene podsisteme, na čelu z zdravstvom. Če bomo znali poskrbeti za vse to in ohranili socialno kohezijo, bo slovenski gospodarski stroj lahko deloval še bolj kot zdaj – in takrat bomo lahko govorili o še boljših in zlasti tudi uresničljivih gospodarskih napovedih rasti, ki ne bodo všečne le v številkah, ampak bodo prinesle tudi boljše življenje državljanom.