Tiskane izdaje
Sporočilo arbitražnega sodišča je bilo balzamična sapica za tukajšnja politična ušesa. Državni vrh si je vsaj hipoma oddahnil. Ad hoc sodišče v Haagu je v četrtek izdalo delno arbitražno odločbo, sklenilo je, da se postopek o odločanju o poteku meje med Slovenijo in Hrvaško nadaljuje. Oziroma: Slovenija je sicer prekršila pravila arbitražnega sporazuma, vendar kršitev ni bila tako huda, da bi Hrvaška lahko zahtevala končanje celotnega postopka. Ovir za nadaljevanje procedure, skratka, ni.
Slovenska politika je nemudoma izrazila zadovoljstvo in zaupanje v »pravično, dokončno in zavezujočo odločitev o mejnem sporu«, slovenska država si drugačne rešitve niti ne predstavlja. Hrvaški odziv je bil primerno kratek, skop: uradni Zagreb vztraja, da postopek ni relevanten, arbitraža zanj ne obstaja več. Ne glede na dobro znamenje za eno stran in zlovešč podton za drugo pa iz Haaga niso sporočili zelo veliko. Večidel samo to, da je Ljubljana dejansko kršila arbitražni sporazum – čeprav ne zelo hudo – in da je Zagreb odstopil.
In vendar gre arbitraža naprej. Razblinila pa se je negotovost, ali bo sodišče sploh nadaljevalo delo. Mednarodna instanca je zdaj zavrnila hrvaške obtožbe, da je bil postopek toliko kontaminiran, da ga niti ni mogoče nadaljevati. Sodišče se je v vmesnem času, po razvpiti prisluškovalni aferi, ukvarjalo s pravnimi posledicami hrvaškega izstopa iz arbitraže, odločanje o sporu meje na kopnem in morju je zastalo oziroma bilo prekinjeno. Osredinjeni so bili zgolj na pravne implikacije »dogodkov konec leta 2014 in na začetku leta 2015«, ki so privedli do zahteve o prekinitvi postopka, potem ko je Hrvaška z diplomatsko noto obvestila, da odstopa od arbitražnega sporazuma.
Tribunal v novi sestavi – brez slovenskega in hrvaškega predstavnika, ki sta se po aferi oba umaknila – bo zdaj proučil argumentacijo in dokumentacijo, sledila bodo posvetovanja z obema državama, mogoče tudi nova ustna obravnava. Na razsodbo pa bo treba počakati. Do takrat je potrebna verbalna vzdržnost, ki je slovenski diplomaciji manjka. V arbitražnem postopku ni bila pozorna na vsestransko korektnost, na to, da ne bi v nobenem trenutku izjavila, naredila ničesar, s čimer bi padla senca dvoma o arbitražnem sporazumu. Nasprotno, sosedi je izročila orodje za demontažo sporazuma.
Vmes smo izgubili leto dni. Ali smo izgubili še kaj več, bomo šele videli. Ostaja negotovost o rešitvi: ali bo takšna, kot jo je napovedoval Karl Erjavec, ki je včeraj ponudil odstop? Ali bo drugačna?
Odločitev je dokončna in zavezujoča, če je Hrvaška ne bo upoštevala, bo kršila mednarodno pravo. Sliši se dobro, ni pa zelo uporabno. Slovenija nima pravnih sredstev, samo diplomatska. Ni pravnih vzvodov, ki lahko prisilijo k spoštovanju arbitražne razsodbe. Negotovo je, koliko uporabne so različne oblike pritiska znotraj mednarodnih organizacij oziroma koliko bodo v pomoč ostale članice EU z izražanjem pričakovanj, da se arbitraža spoštuje. Sloveniji zdaj ne ostane drugega, kakor da vztraja pri arbitražnem postopku in tiho, zelo tiho čaka na rešitev.
